SONIC YOUTH
Washing Machine
(Geffen, 1995)

Le kako si lahko veličina, imenovana Sonic Youth, privošči nasloviti novo ploščo z Washing Machine? Nagnjenje datira v čas pred lanskoletno skupno turnejo z R.E.M., ko se je Thurston Moore odločil, da spremeni status lastne zasedbe. Glasba naj bi ostala ista, prav tako člani zasedbe, le ime bi spremenili in s tem poudarili distanco, ki jo držijo do popularno-glasbene industrije zabave. Ko si enkrat v njenem primežu ni šale, in to so člani Sonic Youth občutili sami, ko so prišli s predlogom novega imena pred Michaela Stipea. Ta ni imel razumevanja za njihove domislice in postavil enostaven pogoj, zaradi katerega se Thurston Moore, Kim Gordon, Lee Ranaldo in Steve Shelley še dandanašnji imenujejo Sonic Youth. Le naslov nove plošče bo zares Washing Machine! Stvari torej tečejo po ustaljenih tirnicah, da ne zapišemo po vnaprejšnjem programiranju. Celo, če se pralni stroj imenovan Sonic Youth zatakne, če teče v nepredvidljivih smereh, nas ne more več presenetiti. Vse, kar so naredili v preteklem desetletju, jih je konstituiralo kot pojem, ki se ga ne morejo več rešiti. Njihovi glasbeni karakterji so izoblikovani, prav tako medsebojni odnosi, in tu ni pričakovati revolucije. Obenem nam Sonic Youth prav slabe plošče ne morejo ponuditi. Vsemu, česar se lotijo, vtisnejo svojstven pečat, pa naj si bo to otroško prepevanje v Little Trouble Girl ali sonično raztegovanje v zaključni, skoraj dvajset minut trajajoči pesmi The Diamond Sea. V osnovi so to prekleto enostavne pesmi, Steve se je še nekoliko polenil, Kim sicer poskuša v svoje petje vnesti nekaj jeze, a ostaja nedorečena, Lee je bil vedno zadržan in tako ostaja Thurston gonilna sila skupine, ali vsaj tisti, ki prispeva glavne draži. Kar bogati njihov zvok, je stalno prepletanje kitarske igre, čemur se je tokrat pridružila tudi Kim Gordon. Stalno zavijanje in škripanje kitar zagotovo ni balzam za ušesa, vsaj ne širšega občestva. Sonic Youth so bili s ploščo Goo na dobri poti, da ustrežejo željam odgovornih mož pri založbi Geffen, delno so se jim oddolžili že s tem, da so jim pripeljali Nirvano, a zavesten odmik od ponujenega zavetja jim lahko štejemo le v dobro. Raje počnejo tisto, kar zares čutijo, pa četudi glasba zato teče kot star, že malce iztrošen pralni stroj. Opere pa še vedno dobro.
(Tribuna)

Janez Golič