SONIC YOUTH
Rather Ripped
(Geffen, 2006)

Vsaj dva razloga sta pripeljala newyorške veterane do ene njihovih najbolj lahkotnih, neobremenjenih in svežih plošč v že skoraj 25-letni karieri. Odhod Jima O'Rourkea, ki je v vlogi basista in producenta na prejšnjih albumih držal Sonic Youth pri kompleksnejših skladbah in nepregledna sodelovanja ostalih članov sonične druščine v stranskih projektih. Ta so bila in so še večinoma improvizatorske narave, ki se zgodijo na licu mesta, sproti, na hitro. Morda kontradiktorno, ampak tudi njihov redni album, objavljen še za Geffen, prav tako zveni, kot da so ga Sonic Youth posneli na hitro in brez velikega premisleka. Da je na njem zabeleženo preprosto to, kar (tudi) so. Namreč sproščena in sproščujoča pop-rockovska skupina z veliko mero okusa, mestoma zavzeta, mestoma nabrita in vedno prepoznavna. To, da na albumu ni niti sekunde glasbe, ki je Sonic Youth ne bi mogli objaviti na kateri od prejšnjih plošč, bi bil lahko kritiški zadržek, ampak tokrat Sonic Youth prepričajo z živostjo pesmi in njih izvedbo. Poslušalcu kar ne dajo miru, pesmi se stekajo ena v drugo v pravšnji izmenjavi hitrih in počasnejših skladb, skupno pa jim je, da so vse izpeljane iz nekaj osnovnih akordov ali celo tonov. No, Sonic Youth to osnovo vseeno speljejo v značilne disonantne kitarske igre, a tokrat zagrajene v »normalen« časovni okvir. Še vedno jih bo mogoče razpotegniti na nastopih v živo, in obenem imajo Sonic Youth dovolj izkazov »improvizatorskih« kvalitet na ploščah objavljenih v sodelovanju z The Ex, z Matsom Gusstafsonom, Timom Barnesom…
Na Rather Ripped sta v glavni pevski vlogi zakonca Moore-Gordon. Iz njunih melodij veje sveta preproščina, pa tudi z besedili se nista ravno pretegnila. Vmes se najdejo kar medosebni očitki, ko je zmanjkalo teh, je Thurston sestavil besedilo kar iz vprašanj, ki jih je v življenju največkrat slišal iz ust novinarjev (sklepna Or, vsaj na »običajni« izdaji). Lee Ranaldo je tudi tokrat skromen po obsegu, prispeval je le pesem Rats, a je ta ostrejše vsebine, navdahnjena z beatniško poezijo. Motor skupine ostaja Steve Shelley, bravure je prihranil za druge priložnosti, tu je njegova vloga jasnejša – sinkope so vpete v tekoč, lahkoten bobnarski drnec, ki vzpodbuja brez slišnega pospeška. To magijo je možno pripisati le dvajsetim letom skupnega muziciranja, neutrudnega iskanja, eksperimentiranja, in predvsem uživanja v tem, kar počnejo.
(Muska, julij-avgust 2006)

Janez Golič