SONIC YOUTH
Experimental Jet Set, Trash And No Star
(Geffen, 1994)

V času, ko so se na relaciji rockovski underground, glasbeni biznis zgodili pomembni premiki, je bilo pričakovati, da se bodo na nastal položaj odzvali tudi iniciatorji in mentorji doberšnjega dela sodobnega rockovskega dogajanja, Sonic Youth. Smrt Kurta Cobaina je krajni primer izgubljenega boja z mlinom na veter, ki so ga na manj tragičen način predale nekdaj obetajoče sile, Smashing Pumpkins, Soundgarden, Pearl Jam, Nine Inch Nails, Alice In Chains in kameleoni "grungea", Stone Temple Pilots. Možna odgovora sta v glavnem dva: prepustiti se dirki in se na isti način spopasti na terenu, kjer je zmaga rezervirana le za redke izbrance, ki zagotovo niso novinci v poslu, drugo pot pa so ubrali Sonic Youth z novo, že 9. (če štejemo še Ciccone Youth pa 10.) veliko ploščo. Preprosta vrnitev k sebi, k izrazu, ki je avtonomen in ničesar ne dolguje zunanjim pritiskom, se v polno izkazuje na Experimental Jet Set, Trash and No Star. Odnos do pogoltnega popularno-glasbenega biznisa se ekplicitno kaže le v naslovu, vse ostalo je stvar soničnega zabadanja noža v obolele organe rock'n'rolla, organizma, ki ga sicer nadvse ljubijo. Newyorška četverica je iz prijateljevanja z Iggyjem Popom in Neilom Youngom (uvodna Winner's Blues je mali poklon) odnesla nasvet, da so vsi glavni ustvarili remek dela v trenutku, ko so se vrnili k izvorom, k tistemu, kar najbolje obvladajo. Disonantne kitarske igre, stalno in nepričakovano prestopanje ritma, manjko karizmatične, očiščevalne ekspresivnosti so stvari, ki so proslavile Sonic Youth skozi 80. leta in se umaknile v normalne rockovske tokove na zadnjih dveh albumih, Goo in Dirty. Experimental Jet Set vrača bogastvo kitarskih zvokov, ki se zopet gibljejo med ambientalnim tripanjem ter vdori hrupa in so v istem razmerju v funkciji vokalne interpretacije Kim Gordon in Thurstona Moorea. Sonic Youth so se odpovedali angažmaju navzven (razen v primeru Androgynous Mind, ki se jih neposredno dotika!), prepustili priklanjanje trendom drugim in ponudili ultimativen sonični album. Glede na čas, v katerem je nastal, morda celo najpomembnejši doslej.
(Tribuna)

Janez Golič