SONIC YOUTH
NYC Ghosts & Flowers
(Geffen/Multimedia, 2000)
Newyorška sonična mladina je lep primer, kako se vztrajnost izplača. Po dolgih letih so razgradnjo obrazcev kitarskega rocka le približali tudi ušesom širšega občinstva, in seveda, imeli so kanček sreče, da so jih pod streho vzeli pri Geffen in jim obenem pustili dovolj proste roke pri delanju glasbe tako za korporacijo kot za lastno Sonic Youth Records. Prav eksperimentalni pristop izdaj pri lastni založbi se je skoraj moral odraziti na »rednih« ploščah; drveči sonični rock, ki je podzavestno zrasel na krilih Nirvane, je že stvar preteklosti. Danes SonicYouth spet gojijo disonantne kitarske igre, bogatejše in natančneje niansirane kot kdajkoli prej, tudi po zaslugi producentske pomoči Jima O'Rourka.Album NYC Ghosts & Flowers je konceptualno posvečen »njihovemu« velemestu. Razpuščena kitarska tkiva uglasbljajo vrvež, takšen in drugačen, pravi mestni hrup in tisto kulturno raznorodnost, ki jo Sonic Youth čutijo kot duh ameriškega beatništva. Besedila so še enkrat zgolj zbir vtisov, skoraj cut-up slikanje New Yorka, kot ga vidijo sami po dvajsetih letih bivanja v njem.
Minimumu standardov velike založbe zadostijo le še parcialno, v punkoidnem klimaksu Renegade Princess ali klasični repeticiji gospe Gordon v Nevermind in Side2side ali večno fantovskega Moora v StreamXsonik subway, ki pa v vseh primerih ležijo izven strukture pop pesmi, torej odpade delitev na kitice in refren. Raje se intuitivno prepuščajo skupinskemu valovanju in nena(va)dnemu sprekoku kitarskega hrupa, ki le navidezno prši na vse strani, v njihovih rokah drži enovit tok.
NYC Ghosts & Flowers je album, kot ga lahko posnemajo le Sonic Youth, ki so že davno postali sestavni del duha velemesta in nepogrešljiv cvet tamkajšnjega kreativnega glasbenega dogajanja. In boljšega posvetila si New York City skoraj ne more želeti.
(Muska)
Janez Golič
