SONIC YOUTH
Goodbye 20th Century
(Sonic Youth Records, 1999)

Sonična mladina se je od dvajsetega stoletja poslovila s priredbami avantgardnih skladateljev zadnjih petdesetih let. Če sledimo njihovi seriji samozaloženih plošč, ta poteza niti ne čudi. Smer razvoja je nedvomno kazala v razgradnjo vseh elementov, ki sestavljajo pesem, da na koncu ostane le še naključno (?) zaporedje zvokov. Obenem sta se predvsem Thurston Moore in Lee Ranaldo v zadnjih letih posvečala improvizaciji, solo ali v sodelovanjih, in preko teh sta lahko našla vire svojih novejših zanimanj v delih Georgea Cardewa, Johna Cagea, Jamesa Tenneya, Stevea Reicha in drugih. Vzporedno so se tudi Sonic Youth še bolj odprli, šli v izhodišča, kar jim je omogočilo sprostitev tistih ustvarjalnih sil, ki jih ne morejo sprostiti v korporativnem okolju. Goodbye 20th Century je kljub navidezni postranskosti izjemen projekt. Dvojni disk z več kot 100 minutami brezkompromisnih zvočnih raziskovanj so pomagali oblikovali številni gostje, med njimi celo avantgardni skladatelj srednje generacije Christian Wolff . Zraven so skoraj obvezni Jim O'Rourke, pa Christian Marclay na gramofonih, tri naravno ekspresivne krike je izpustila celo najmlajša članica sonične mladine Coco Gordon Moore … Posebna pozornost je namenjena zvočnim podrobnostim, za kar nosi zasluge veteran Wharton Tiers. Navkljub navidezno popolnoma razpuščenim prispevkom vseh prisotnih, je vsak detajl na svojem mestu. Stoji v prostoru in je predvsem slišen.
Glasbene draži se torej skrivajo v skupinskem stremljenju k isti notranji dinamiki kompozicij. Te so zapisane s posebnimi opisnimi znaki, ki puščajo interpretu največjo možno svobodo. Na primer, Minus Plus Takehise Kosugija je zapisana le s plusi in minusi v nekaj vrsticah, čeprav ne gre za pre-digitalni vzorec. Je le ohlapen napotek, kako naj bi skladbo izvajali. S tem, da ni določena niti smer branja zapisa. Ali popolnoma simetrična skladba Jamesa Tenneya, Having Never Written A Note For Percussion, ki se iz popolne tišine enakomerno stopnjuje do vrhunca belega kitarskega šuma na sredini, da bi v drugi polovici z isto “strmino” padla nazaj v tišino. Še dlje so šli v polurni predelavi Cageove Four, kjer se različni postopki, od skrečanja in repeticije na violini, srečajo z ohlapno kitarsko igro osnovne četverice. Ko pridejo do roba, ko se dokončno zazdi, da ne najdejo nadaljevanja, se oglasi Kim s ponavljajočo vzpodbudo let's go, in gredo naprej.
Plesali na tole zagotovo ne boste, pozornejšemu poslušalcu pa se zlahka odprejo vprašanja o našem dojemanju in čutenju glasbe. Oziroma, do katere stopnje še lahko razgradimo glasbene sestavine, da celoto še lahko dojamemo kot glasbo? Če ob teh skrajnih primerih še uživamo, so Sonic Youth dosegli svoj namen.
(Muska)

Janez Golič