SONIC YOUTH
Murray Street
(Geffen/Multimedia, 2002)
DAVID GRUBBS
Rickets And Scurvy
(Fat Cat, 2002)

Malo jih je, ki po več kot dvajsetih letih stalnega nastopanja in snemanja plošč (da številnih izven matičnih sodelovanj sploh ne omenjam) vzdržujejo začetno navdušenje in svežino. Sonic Youth je to (spet) uspelo s spremembo v zasedbi, prvo po prihodu Stevea Shelleya pred petnajstimi leti. Najprej je vskočil kot producent, potem kot gostujoči glasbenik, danes je Jim O'Rourke novi, prvič peti član newyorške zasedbe. Vedeti moramo, da si je Jim O'Rourke resda naredil ime kot enakopravni član avantrockovske zasedbe Gastr Del Sol, tudi kot producent, improvizator in izvrsten akustični kitarist, a je v zadnjih letih v sebi začutil primarno rockovsko strast, zaradi česar njegov zadnji solo album, električni Insignificance med njegovimi ljubitelji ni najbolj cenjen. Vzporedno z njim so Sonic Youth prešli iz hudo eksperimentalne faze, obelodanjene na samozaloženih ploščah, do sproščene, a še vedno sonične rock'n'roll plošče. Z Murray Street dokazujejo, da še vedno lahko, če le hočejo in to začutijo, naredijo rockovski album. Le na sredi se zazdi, so se ustrašili, da je njihov status prvakov disonantnih kitarskih iger omajan in so ponudili neartikuliran kos uživanja v hrupu, izrezan iz živega nastopa in prilepljen Ranaldovi Karen Revisited.
Največji avtorski delež si je prisvojil Thurston Moore, odpoje prve tri pesmi na albumu, tudi najbolj všečne, lepljivo zapeljive, spremljane s stalno razmiganim kitarskim dialogom, oziroma po novem imajo Sonic Youth v zasedbi kar tri kitare, medtem ko je Jim O'Rourke od Kim Gordon prevzel bas kitaro. Kim je spet živahnejša, neposrednejša od moških kolegov v skupini, njen Plastic Sun je kratek in efekten komentar neustavljivega izumetničenja vsega, kar se dotakne roka 'civiliziranega' človeka.
Že zato, ker jim je lanskega 11.septembra napol zasulo snemalni studio na spodnjem Manhattnu, točneje na ulici Murray, in se je nastajanje albuma razpotegnilo za več mesecev, niso mogli mimo dogodka, ki je pretresel svet. Njihov odziv ni v nobenem smislu agitatorski, konkretno angažiran ali pridigarski, le samozavedajoče opozorilo, da živijo v realnem svetu. Morda je prav ta dogodek še izostril njihove čute, jim dal novega zagona pred nevarnim, samozadovoljnim umikom v svoj brlog. Sonic Youth so spet sredi 'dogajanja', polni nove kreativne sile, ki se ima sprostiti še vsaj za en album, sklepni del trilogije o predvsem ameriški, predvsem popularni kulturi, trilogijo, ki so jo začeli z albumom NYC Ghosts & Flowers in se naj bi zaključila s še neimenovano ploščo. Ali pa tudi ne. Nabritosti, še posebej pri napovedih prihodnjih korakov, jim nikoli ni manjkalo. Pričakovanja za vnaprej so v vsakem primeru lahko spet visoka, z Murray Street Sonic Youth še enkrat opravičujejo svoje ime.

Navkljub neizmerni hvali, ki so jo izbirčnejši kritiki izkazovali Grubbsovi prejšnji skupini, Gastr Del Sol, je pozaba preteklih zaslug v današnji množični produkciji izdaj sumljive kakovosti, že postalo pravilo s komaj kako izjemo. Šele Grubbsov tretji samostojni album Rickets And Scurvy je namreč dočakal licenčno objavo na stari celini, kako naj potem upamo na uvoz v podalpsko deželico? Še dobro, da obstaja internet, kjer se je izbira z malce truda odpre preko od šefov nacionalnih distribucij vsiljenih okusov. Ti pa so večinoma podrejeni tržni logiki, torej prilagojeni glasbi, ki bi potencialno lahko šla dobro v prodajo. David Grubbs nima teh potencialov. Če je na novem albumu ponudil nekaj neposrednejšega, skoraj rockovskega naboja, ga kaj hitro izniči z zadržanim petjem in z molovski prehodi med posameznimi verzi. Ti so, vsak zase, dobra iztočnica za dobro pop pesem, a kaj, ko Grubbs ne more iz svoje kože in sproti ruši temelje potencialnih uspešnic. Ruševine pa vsaj za poslušalca že malce pokvarjene percepcije ponujajo obilo glasbenih užitkov. Z naravnim zvenom 'pravil' glasbil v občasni interakciji z elektroniko v režiji dua Matmos, David Grubbs ustvari miriado malih, stalno prepletajočih se silnic. Ustvari jih z razhajanjem in zbliževanjem sestavin, z naraščanjem in sproščanjem napetosti med ritmičnimi in teksturnimi instrumenti. Resda jih ima stalno pod nadzorom, nikoli zares ne eksplodira, to bi bilo izven njegovega glasbenega karakterja, tistega, zaradi katerega navklub številnim gostom plošče še vedno podpiše le s svojim imenom, a notranje je ta glasba dovolj dinamična, da ji ne moremo pripisati oprijemanja že preverjenih formul.
Vsekakor zanimivo, da navklub ne najbolj prijateljskemu razhodu z Jimom O'Rourkom v Gastr Del Sol, oba sledita podobno linijo razvoja. Oba sta preko akustičnih plošč (na katerih sta izkazala zavidljivo tehniško raven igranja kitare) prešla v električno fazo, ki jo je O'Rourke nazadnje kronal s članstvom v Sonic Youth. Po tem, kar je David Grubbs pokazal na albumu Rickets And Scurvy, bi sonični rockerji medvse zlahka vzeli še šestega člana.
(Muska)

Janez Golič