Portret: SYD BARRETT

Roger Keith Barrett je odraščal v idiličnem okolišu Cambridgea. Bil je drugi najmlajši od petih otrok, izredno razposajen in ljubljenček vseh sorodnikov. Zelo zgodaj je pokazal zanimanje za umetnost, rad je slikal, glasba pa je bila v hiši Barrettovih prisotna ves čas. Prav med slikarstvom in glasbo se je odločal večino najstniških let, pomagalo je zgodnje druženje z Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem, s slednjim sta eno najstniško poletje družno prekrižarila južno Francijo in se za priboljšek poskusila v poulični zasedbi folkerskega dua. A dokončno se je Barrett odločil za glasbo, ko so se mu 'zgodili' The Beatles in Rolling Stones. Istočasno prevzame ime Syd, po jazzovskemu bobnarju v lokalnem klubu, ki mu je bilo, čeprav brez sorodstvenih vezi, ime prav Syd Barrett.
Poleti 1964 se vpiše na art college v Londonu. Tam spozna Boba Kloseja (po nekaterih virih pisano Close), ki je bil že spoštovan jazzovski kitarist v skupini Blues Anonymous.
Roger Waters je vpisal arhitekturo in je živel v hiši v londonskem predelu Highgate s sošolcema Nickom Masonom in Rickom Writeom, ko so se jim pridružili Klose, Barrett in Gilmour. Torej, še preden je zaživela ena najpopularnejših skupin angleškega psihadeličnega rocka, so prav vsi njeni protagonisti živeli pod isto streho.
Lastnik hiše je bil arhitekt srednjih let, Mike Leonard. Njegovo podstrešje je bilo polno kitajskih gongov, ksilofonov, orientalskih piščali in čudaških elektronskih naprav, ki jih je predvsem Barrett rad preizkušal. Nenavadno za nekoga v poznih tridesetih, je Leonard pokazal zanimanje za skupino, ki je vadila v njegovi kleti. Kloseju, Barrettu, Watersu in Masonu se je še sam nekajkrat pridružil s klaviaturami, vsaj do zasedbe tega mesta z Rickom Writeom. Po večkratni menjavi imena skupine si je končni naziv izmislil prav Barrett - preprosto je združil imeni svojih dveh priljubljenih bluesmenov Pinka Andersona in Floyda Councila, še raje pa je pripovedoval, kako mu je ime prišepnil zunajzemeljski prišlek.
Pink Floyd so si po nekaj lokalnih nastopih kmalu izborili mesto med redno nastopajočimi v prvem underground klubu psihadeličnega rocka v Angliji, londonskem UFO (nikoli ni bilo povsem jasno, ali ime pomeni NLP ali Underground Freak-Out). Tam so svoj nastop razvijali ne le na glasbeni ravni, temveč so vse večjo pozornost namenjali osvetlitvi in ozvočenju. Pravzaprav so pomanjkljivo tehniško veščino igranja zamaskirali s številnimi zvočnimi in svetlobnimi efekti. Barrett je kitaro običajno povezal kar s tremi napravami za odmev, kar je pri občinstvu povzročilo popoln odklop.
V začetku so Pink Floyd preigravali le priredbe rhythm'n'blues standardov (Road Runner in Louie Louie sta bili del železnega repertoarja), a temu dodajali vse več avtorske note. To jih je pripeljalo do odločitve o pisanju in izvajanju lastnega gradiva. Barrett je prevzel hkratno vlogo pisca pesmi, pevca in kitarista, kar mu je na začetku povzročalo nemalo težav. Premagoval jih je s samosvojimi prijemi, kar je kmalu pripeljalo do nesoglasij s Klosejem. Ta je silil v smer tradicionalnega jazza, bil edini pravi glasbenik v skupini, zato se je vse težje prilagajal čudaškim idejam ostalih. Spopad dveh diametralno nasprotnih osebnosti se je končal z odhodom Boba Kloseja.
Syd pa je tonil vse globje v misticizem, spolnost in droge. Odselil se je od svojih kolegov v skupini v hipijevsko komuno, kjer se je LSD delil brez nadzora. Do sredine leta 1967 je njegova poraba drog presegla vse razumne meje. Od tu glavni navdih za pesmi, a njega samega je to potiskalo na rob samouničenja. Lahko je mesece prečepel v stanovanju in haluciniral, a ko se je spravil k pisanju pesmi, jih je nizal eno za drugo. Pravijo, da je večino ključnih pesmi za Pink Floyd in oba redna solo albuma spisal v obdobju nekaj mesecev. Tisto poletje 1967 je do nezavesti poslušal dva albuma – Fifth Dimension od The Byrds in prvenec skupine Love. Kasneje je povzel kitarski rif njihove pesmi My Little Red Book in ga preoblikoval v psihadelično potovanje Interstellar Overdrive.
Prvi snemalni session je nadzoroval kar Joe Boyd, predstavnik A&R pri založbi Elektra in residenčni didžej kluba UFO. Pink Floyd so posneli šest pesmi in dve izbrali za prvi singel. Naslovna pesem, Arnold Layne, je zgodba o travestitu, ki po tujih dvoriščih krade žensko perilo, prvi pokazatelj zanimanja Syda Barretta za ekscentrične like, prikazane z veliko mero dobrohotnosti. Predvajanje plošče na radiu BBC prepovejo, vendar se kljub temu (ali ravno zaradi tega?) povzpne na lestvici najbolje prodajanih med deset.
Če singel Arnold Layne ni bil dovolj psihadeličen (redni obiskovalec kluba UFO – Pete Townsend, se je kasneje pritoževal, kako Pink Floyd na ploščah nikakor niso ujeli kaotičnosti živega nastopa), je vtis popravil drugi singel. Navkljub Barrettovemu nasprotovanju je založba EMI zanj izbrala pesem See Emily Play, ki je bila prvotno napisana posebej za konceptualno zaokrožen nastop v dvorani Queen Elizabeth Hall v Londonu naslovljen z Games For May: Space Age Relaxation For The Climax Of Spring. Barrett je za objavo na plošči priredil besedilo in popravil naslov tako, da je ostala rima (Games For May – See Emily Play). Podobno velja za pesem na strani B singla Arnold Layne, Bunny And The Current Bun, ki je prvotno nosila naslov Let's Roll Another One – po 'namigu' založbe so jo Pink Floyd preimenovali.
Ko se je tudi singlica See Emily Play povzela med prvih deset na lestvici popularnih v Angliji, so jo Pink Floyd lahko predstavili v popularni TV oddaji Top Of The Pops. Barrett je tovrstni promociji nasprotoval, tretji teden se v TV studiu sploh ni pojavil. Šele kasneje so ugotovili zakaj – če na televizijo ni bilo treba Johnu Lennonu, ne gre niti Barrett! Tako je nasprotoval pritiskom, ki jih je bil deležen po uspehih prvih plošč. Če je bila glasba prej zgolj nora zabava, so se pred Pink Floyd kmalu začele postavljati zahteve. Predvsem pred Barretta, ki naj bi čim prej nadaljeval s pisanjem uspešnic.
Snemanje prvega albuma Piper At The Gates Of Dawn je potekalo v sosednjem studiu, kjer so The Beatles snemali znameniti Stg. Peppers Lonely Heart Club Band. Barrett je večkrat 'odplaval' v sosednji prostor in raje debatiral s člani The Beatles kot da bi se posvetil svoji skupini. Čeprav je tudi Paul McCartney preoblečen v Arabca prihajal v klub UFO in poslušal... Med glasbeniki v porajajoči kontra-kulturni sceni v Londonu sredi šestdesetih let jih ni bilo veliko 'straight', a ostali člani Pink Floyd so poznali mero. Waters je bil nekakšen nadzorni vodja skupine, zahteval je, da vsaj med snemanji nihče ni zadet in nemalokrat je dobesedno pulil džojnte iz Barrettovih ust.
Verjetno je kombinacija droge in siceršnje občutljivosti, burne domišljije, pronicljive ustvarjalnosti ob spoznanju, da je njegova glasba postala tržno blago, sam pa je bil nepopravljiv idealist, pripeljala Barretta do šizofrene situacije. Za Melody Maker je leta 1967 izjavil, da se s komercialnim uspehom ne obremenjuje, za Pink Floyd naj bi bilo pomembno le, da zadovoljijo lastno dušo, in če bi bilo mogoče, bi sami izvedli celotni proces snemanja, objave in prodaje plošč. Po njegovem mnenju je obstajalo preveč posrednikov, ki so živeli na račun rockovskih glasbenikov. Kasneje so intervjuji z njim postali nočna mora za novinarje, če je že odgovarjal na vprašanja z več kot enim stavkom, so bili ti nepovezani, misli je razvijal v nepredvidljivih smereh, umolknil brez razloga…
Snemanje drugega albuma, The Saucerful Of Secrets, je potekalo z nemajhnimi težavami. Syd je prihajal in odhajal brez urnika, mnogokrat zahteval nemogoče pogoje – na primer za pesem Jugband Blues (eksakten primer samodiagnoze šizofrenije) si je zaželel cel vojaški orkester, in ko mu ga je snemalni tehnik Norman Smith po velikih mukah naslednji dan priskrbel, jim je Syd rekel le, naj igrajo karkoli hočejo. In tudi so.
Nezanesljivost Syda Barretta se je v nekaj mesecih razvila do popolne nezmožnosti komunikacije – prvi vrhunec pa je dosegla med snemanjem drugega albuma. Še dve njegovi pesmi so Pink Floyd sicer posneli, a zavrnili objavo na plošči. To sta Scream Thy Last Scream in Vegetable Man, ki jo je Syd napisal v nekaj minutah tako, da je preprosto opisal svoja tedanja oblačila! Ti dve pesmi vse do danes nista našli mesta na legalnih ploščah Pink Floyd in so najbolj iskana posnetka med njihovimi ljubitelji oziroma kolekcionarji, ki so ti pesmi našli le na bootleg ploščah (te po nelegalnih kanalih izzidejo brez dovoljenja oz. vednosti založbe).
Prodajni polom tretjega singla Apples And Oranges je bil le odraz razsula v skupini, ki se je kazalo predvsem na živih nastopih. Kar je občinstvo v klubu UFO, običajno v podobnem stanju kot nastopajoči, še lahko toleriralo, se je v 'normalnih' okoliščinah pokazalo le kot veliko dima brez ognja. Na krilih uspeha prvih malih plošč in albuma so Pink Floyd odšli na slabo organizirano ameriško turnejo, prepričani, da bodo s svojim ozvočenjem in osvetlitvijo očarali tamkajšnje ljubitelje. Grenko je bilo spoznanje, da je ozvočenje, stalno postavljeno v dvorani Fillmore East v San Franciscu, desetkrat močnejše od tistega, s katerim so vladali v Londonu. Kar jih je kasneje vzpodbudilo k nadgradnji ozvočenja skupaj z iznajdbo, t.i. azimut koordinatorja, ki je omogočal razporeditev zvoka okoli in okoli dvorane (kvadrofonija). Prav kmalu so se tudi odločili, da se ne bodo omejevali z dolžino in obliko pesmi primernih za male plošče in se posvetili predvsem albumom. A to je že druga zgodba. Stanje Syda Barretta se je med ameriško turnejo dodatno slabšalo. Mnogokrat je 'pozabil' izstopiti iz avtobusa, kar obsedel je brez besed in strmel v daljavo. Podobno zamaknjen je bil na nastopih, mnogokrat je cel nastop igral en in isti akord, v zadnjem štadiju si je kar na odru cvrl jajca.
Ostali člani so bili v precepu, Syd Barrett je bil glavni pisec pesmi, tudi pevec, sami pa se niso počutili dovolj dobri, da bi nadaljevali brez njega. Drugi album je večinoma s svojimi pesmimi zapolnil Roger Waters, a to naj bi bila le začasna rešitev. Padla je ideja, da bi medse vzeli Davida Gilmoura, ki naj bi nadomestil Barretta na koncertih, Barrett pa naj bi, po vzoru Briana Wilsona iz Beach Boys, le pisal pesmi. Ta zasedba je zdržala le nekaj tednov, kajti tudi kot pisec pesmi je Barrett napredoval v čudaštvu. Ko je ostale učil novo pesem, jo je sproti spreminjal tako, da se je ostali niso mogli naučiti. Od vsega je ostal isti le refren – Barrett naj bi v bluesovskem načinu spraševal Have You Got It Yet?, ostali naj bi v zboru odgovarjali No, no, no… Dokler po treh urah niso doumeli, da jih Barrett le vleče za nos. Ločitev je bila neizbežna.
Po Kloseju je bil Barrett drugi ključni član Pink Floyd, ki je bil 'odpuščen'. Zanimivo, po njegovem odhodu je mesto glavnega pisca pesmi prevzel Roger Water, ki je (resda mnogo kasneje, leta 1985) prav tako zapustil skupino in po dolgotrajnem sodniškem procesu je tudi on moral prepustiti uporabo imena Pink Floyd ostalim trem.
Syd je izključitev težko sprejel. Kasneje je še prihajal na njihove koncerte kot obiskovalec, se postavil čisto spredaj in nepremično zrl v Gilmoura, da bi se ta počutil karseda nelagodno. Vendar je Gilmour kasneje veliko pomagal Barrettu, sam trdi, da ne zaradi občutka krivde, ampak ker je razpoznal potencial Barrettovih samostojnih pesmi.
Zanimanje za zgodnje plošče Pink Floyd se je z leti le povečevalo, predvsem po zaslugi njihove kasnejše popularnosti. Obenem je raslo zanimanje za Barretta, in bolj so novinarji vohljali za njim, bolj se je skrival pred njimi. Vse skupaj je preraslo v pravo famo, pletle so se legende, ljudje so ga videvali na vse mogočih krajih – v resnici pa se je odselil v elitno londonsko hotelsko naselje Chelsea Cloister in le redko stopil med ljudi, raje je v miru slikal, gledal televizijo (menda je v nekem obdobju imel kar ducat TV aparatov), če pa je šel ven po nakupih, je rad pretiraval in večino nakupljenega blaga razdelil mimoidočim.
Po nekaj mesecih popolne osame se mu je stanje toliko popravilo, da je poklical na sedež založbe in predlagal snemanje samostojne plošče. Ko je začel s snemanjem, je vse kazalo na najboljše. V nekaj urah je sam s kitaro posnel večino pesmi in jih odpel. Zataknilo se je, ko naj bi svoje dodali še gostujoči glasbeniki. Koordinacija s Sydom je prehajala od mučne do nemogoče, še najlaže je shajal z Gilmourom, ki pa je bil polno zaposlen s Pink Floyd – v letih 1968 do 1972 so posneli šest albumov in štirikrat prekrižarili svetovne koncertne odre. Ob naknadni pomoči članov Soft Machine je bilo snemanje albuma Madcap Laughs (naslov opisuje njegove nenadne izpade smeha - lahko se je povsem normalno pogovarjal, potem pa kar naenkrat, brez razloga prasknil v smeh in tako sogovornika spravil v zadrego) končano v dobrem letu. Komaj je album izšel, je Barrett v hiperaktivnem stanju zložil dovolj pesmi za naslednji LP. Tako je drugi album, naslovljen preprosto Barrett, prav tako izšel leta 1970.
Barrettove samostojne plošče lepo kažejo na razlike s Pink Floyd. V osnovi so njegove pesmi dokaj preproste, odigrane z nekaj akordov, brez psihadeličnih izletov v neznano. V njih se je rad vračal v čas brezskrbne mladosti, v nek namišljen, skoraj pravljični svet (Terrapin, Effervescing Elephant, Octopus…), med njimi je nekaj takih, ki jih je napisal pri šestnajstih letih in se niso skladale s psihadelično vizijo Pink Floyd. Morda ne povsem nepomembno, ostali člani Pink Floyd so bili študentje arhitekture in so imeli precej drugačen pogled na strukture skladb.
Barrettove samostojne plošče so se prodajale neprimerno slabše kot plošče Pink Floyd – z njim ali brez njega. Ker nikakor ni uspel sestaviti trdne spremljevalne zasedbe za morebitne nastope, so glavni finančni vir predstavljala izplačila avtorskih pravic od starih pesmi.
Barrett se je po drugem albumu ponovno umaknil v samoto, medtem pa so za njegovo promocijo posredno skrbeli drugi. David Bowie mu je naredil tovrstno uslugo, ko je leta 1972 na album priredb Pin-Ups uvrstil njegovo See Emily Play in potezo podkrepil z izjavo, da zanj Pink Floyd brez Barretta ne obstajajo več. Pink Floyd so nekaj kasneje objavili v milijonih primerkov prodana albuma Dark Side Of The Moon in Wish You Were Here, oba navdahnjena prav z Barrettom. Še v karakterju Floyd iz filma The Wall bi lahko razpoznali Sydov lik… Roger Waters, ki ga je stanje Syda Barretta najbolj prizadelo (od vseh ga je poznal najdlje, obema sta dokaj zgodaj umrla očeta…), je že leta 1968 praznino po njegovem odhodu in posredno zaton cele generacije 'šestdesetih' opisal v pesmi, a je nikakor ni mogel posneti. Šele leta 1999 je dal pesem Incarceration Of A Flower Child pevki Marianne Faithfull in ji jo (pod imenom Walters) pomagal posneti za album Vagabond Ways.
Ko po objavi albuma Barrett jeseni 1970 o Sydu ni bilo slišati, zanimanje pa je raslo, je navdušenec Bernard White ustanovil organizacijo Syd Barrett International Appreciation Society z več podružnicami po svetu, vse z namenom, da Barretta spravijo v snemalni studio. Barrett pa ne pretirano zainteresiran za zunanji svet, zanje sploh ni vedel. Pod okriljem organizacije je kmalu začel izhajati fanzin Terrapin in večinoma so v njem bralci našli raznorazna razmišljanja in stare intervjuje z njim. Karkoli novega je novinarjem in entuziastom uspelo izvrtati o Barrettu, so dobili kvečjemu od njegove matere in sestre, ki sta občasno skrbeli zanj. Vse njune izjave pa bi lahko strnili v mnenje, da je bil Syd v prostovoljni samoti srečnejši kot kdajkoli prej, ali vsaj od časov zgodnjih nastopov Pink Floyd v klubu UFO.
Ne glede na dejavnost organizacije je Barrett leta 1974 v Cambridgeu sestavil novo zasedbo in se pripravljal na koncertne nastope. Zgodil se je en sam, pa še ta se je precej klavrno končal. Oziroma ga je končal Syd sam z desetminutnim, povsem razglašenim solom na kitari, ko se ni oziral na nikogar več, niti na spremljajoča basista in bobnarja ne. Oder je zapustil krvavečih prstov in se nanj ni več vrnil. Vrnil se je le še v snemalni studio založbe EMI, zatrdil je, da ima dovolj pesmi za tretji album, a na samem snemanju se je izkazalo, da to niso bili niti osnutki. Vse kar je zabeležil trak je nekaj nepovezanih akordov brez besedil… Od tedaj Syd Barrett glasbeno ni več dejaven.
Ko se je v Angliji pojavil punk, so glavni akterji gibanja želeli prekiniti s tradicijo – No Beatles, No Stones in 1977, so se drli The Clash, Johnny Rotten pa se je razkazoval z majico Pink Floyd, na katero je lastnoročno dopisal I HATE. Vendar so bili Pink Floyd iz časa Syda Barretta v čislih tudi pri novejši generaciji. Malcolm Mclaren je celo poskušal priti v stik z Barrettom, da bi ta produciral prvi album Sex Pistols. Neuspešno. The Damned so ga želeli na producentskem stolčku za svoj drugi album s podobnim uspehom. TV Personalities so se s pesmico I Know Where Syd Barrett Lives norčevali iz fame, ki se je spletala okoli njegove osamitve, pa vendarle se zdi, da se pod posmehljivo noto skriva dobrohotna naklonjenost.
Vzporedno s povečanim zanimanjem za Barretta so začele izhajati plošče z neizdanimi posnetki in številne kompilacije. Najprej pet posnetkov narejenih za potrebe radijske oddaje Johna Peela na BBC-ju, prav tako leta 1988 še album Opel z ostanki s snemanja prvih dveh albumov, ki vsebuje nekaj osupljivo kakovostnih pesmi in še enkrat se lahko načudimo odločitvam založbe, da jih niso uvrstili na redna albuma. Po presenetljivo dobri prodaji albuma 'ostankov', je z ameriške založbe na Barrettov naslov prišla ponudba, ki bi se ji bilo težko upreti. Za vsaj pet novih posnetkov, lahko narejenih kar doma, lahko tudi le instrumentalnih, brez obvez do promocijskih dejavnosti, bi Barrett dobil 200 tisoč dolarjev predujma. No, predstavniki založbe so prejeli le kratko vljudnostno pismo, da to ne pride v poštev.
Malodane izkoriščevalska se kaže poteza založbe EMI, ko je kompilacijski album Early Singles, ki zajema strani A in B prvih petih singlov Pink Floyd (naslovne pesmi prvih treh je napisal Barrett), objavila le v sklopu zbirke sedmih rednih albumov Shine On, ko je vendar jasno, da ljubitelji, ki jih težko dosegljivi in na rednih albumih neobjavljeni posnetki najbolj zanimajo, vse ostale plošče že imajo. Podobno velja za kompilacijo Barrettove samostojne kariere Wouldn't You Miss Me? (Best Of Syd Barrett) – ki poleg že znanih pesmi vsebuje en neobjavljen posnetek – Bob Dylan Blues, s katerim se Syd eksplicitno sklicuje na Dylanov vpliv. Ponatisi obeh rednih albumov in kompilacija neobjavljenih pesmi Opel na CD ploščah prinašajo dobršno mero dodatka v obliki poskusnih posnetkov. Na teh Barrett izpričuje vso težavnost svoje narave, nezanesljivost in brezbrižnost, zamaknjenost in samovoljo.
Pet Barrettovih pesmi so Pink Floyd predlani objavili tudi na dvojni kompilaciji Echoes. Izplačilo avtorskih pravic mu spet omogoča nekaj let brezskrbnega življenja na obrobju Cambridgea. Ima pač to 'srečo', da je pravi čas odnehal, saj bi sicer verjetno končal podobno kot nekaj njegovih sodobnikov, ki so razkroj hipijevskega idealizma plačali z najvišjo ceno. Tako Syd še vedno živi v svojem svetu, v tistem, ki ga je zakodiral v nekaterih svojih pesmih.

The black and green scarecrow
As everyone knows
Stood with the bird on his hat
And straw everywhere
He didn't care…
- Scarecrow

Viri:
Mike Watkinson in Pete Anderson: Crazy Diamond – Syd Barrett and the Dawn of Pink Floyd (Beekman Publication, 1993)
Nick Kent: The Dark Stuff , poglavje The Cracked Ballad Of Syd Barrett (Penguin Books, 1994)
Rick Hodges in Ian Priston: Embryo – A Pink Floyd Chronology 1966-1971 (Cherry Red Books, 1998)
Julian Palacios: Lost In The Woods (Indica Unlimited, 2001)
Tim Willis: Madcap - The Half-life of Syd Barrett, Pink Floyd's Lost Genius (Short Books, 2002)
Fanzin Terrapin

Spremna besedila k izdajam:
PINK FLOYD – Shine On (8xCD, EMI, 1992)
SYD BARRETT – Crazy Diamond (3xCD, EMI, 1993)
SYD BARRETT – Wouldn't You Miss Me (Best Of), (EMI, 2001)

(okrajšano besedilo objavljeno v reviji Muska, 2003)

Janez Golič