DAVID SYLVIAN
Everything And Nothing
(Virgin, 2000)
S preglednimi zbirkami je običajno križ. Težavico najelegantneje rešujejo kompilacije tipa 'best of' ali 'singles', a to ni in ne more biti celovit prerez skozi ustvarjanje kreativnega glasbenika. David Sylvian zagotovo ne sodi med tiste, ki bi si naredili ime z nizanjem pop uspešnic. Njegovi nagibi so globoko artistični, pesmi prave male mojstrovine ob pomoči vrhunskih glasbenikov, ki so se morali vsi po vrsti izkazati z lastnimi kreacijami. Dvojna pregledna zbirka Everything And Nothing že z naslovom opravičuje svojo 'nemoč' celovite predstavitve, ponuja karseda veliko, a nikakor ne zmore zajeti vsega. Sylvian je na njej zbral večinoma vokalne pesmi, tiste s samostojnih albumov celo v manjšini, raje je ponudil manj znane v številnih sodelovanjih in segel nazaj v čas prve zasedbe Japan. Drznil si je reinterpretirati dve pesmi iz njihovega repertoarja, torej jih je s svojo novo spremljevalno zasedbo popravil, nasnel godala, spremljevalne glasove, vpletel kitarske lebdenje… Zvenijo, kot da bi jih napisal in posnel danes. Podobno se je lotil še nekaj kasnejših pesmi, tako objavljenih kot tistih, ki so mu obležale na trakovih. Vsled celovitemu vtisu ob poslušanju zbirke v enem kosu, se je izognil 'klasičnemu' remiksu, ostaja zavezan izenačenim prispevkom spremljevalnih glasbenikov, ki z aranžmaji v stalnem gibanju izvrstno podpirajo njegov natančen, do zadnje podrobnosti nadzorovan glas. Taka stoičnost lahko nestrpnega poslušalca kmalu zdolgočasi, glasba nima običajnih naraščajočih in sprostitvenih momentov v prehodu iz kitice v refren, niti ne drugih zunanjih dinamičnih zasukov. Je ponotranjena, skoraj poduhovljena, zadnja leta še bolj, ko se je Sylvian predal družinskemu življenju nekje na podeželju Minneapolisa.
Z Everything And Nothing bo zadovoljil vse. Predvsem tiste, ki obupno zbirajo njegove prispevke posejane na ploščah Ryuichija Sakamota, Roberta Frippa, Micka Karna, italijanskega dua Nicola Alesini in Pier Luigi Andreoni, ni pozabil niti na spravljeno zasedbo Rain Tree Crow, ki je leta 1991 v originalni zasedbi Japan posnela en album. Pritaknil je še neobjavljeno gradivo s sessiona za Dead Bees On A Cake in svoj izbor najboljšega z rednih samostojnih plošč. Tako kot je natančen in dosleden v glasbi, se je lotil tudi sestavljanja pregledne kompilacije. Pravi zgled za prihodnje poskuse retrospektiv.
(Muska)
Janez Golič
