TECHNO ANIMAL
Techno Animal Vs Reality
(City Slang, 1998)
DIE HAUT
Springer
(Rough Trade Germany, 1998)

Bilo je samo še vprašanje časa. Smernice so preprosto kazale na pota, na katere sta stopila neutrudni Kevin Martin in njegov zvesti pomočnih Justin Broadrick. Po nepopustljivih projektnih skupinah God, Ice in Sidewinder sta nazadnje kot Techno Animal pristala v globokem “industrijskem” dubu in si dala duška z neskončno dolgimi variacijami med elektronskim ambientom in težkim, masivnim ritmom basa in bobnov. Ne čudi, da je Broadrick vmes postregel z remiksi svoje matične zasedbe Godflesh in da se je Martin spečal z druščino okoli založbe Wordsound v projektu Bug. Njun naslednji korak je tako skoraj logičen - prijateljski spopad lastnih kreacij z remiksi taistih s strani drugih. Ali, Techno Animal sta pet svojih komadov dala v prosto obdelavo petim remikserjem, ki jim razsulo forme ni neznanka. Dosežki obojih so zlahka primerljivi, saj so lepo zloženi eden za drugim.
Techno Animal sta šla v “soundclash” odprtih kart; kompozicije so konciznejše, trše, bolj direktne. Vedela sta, da bodo ostali težak nasprotnik. In so res. Thomas Koner in Andy Mellwig kot Porter Ricks sta zgladila robove in potisnila celotno zvočno sliko v področje ambientalnih škriparij. Ui so premeteno usmerili tek skladbe v amputirani funk dveh basovskih kitar in bendža. Spectre, oče Wordsounda, je original očistil ritma in permutiral ostale teksture. Ne manjkajo niti čikaški post-rockerji, Tortoise, ki so vse manj rockerji in vse bolj stremijo na vse strani hkrati. Njihov remiks je neprepoznaven, prej kot posledica napake na digitalni mešalni mizi kot zavestnega obvladovanja zvočne podobe. In kako nespoštljiv je šele digitalni hardcorovec Alec Empire, ki se nesramno zbližal z dokončno zvočno apokalipso. Zmagovalci so vsi, z rezultatom 5:5.

V primerjavi s Techno Animal je podoben korak berlinskih kitarskih legend Die Haut malce bolj nenavaden. A le na videz. Strukture njihovih komadov so namreč zelo podobne izgradnji novodobne elektronike. Oboji namreč izhajajo iz preprostega vzorca, ki ga nadgrajujejo skozi repeticijo ritma in permutacijo tekstur. Zato pa so zvočno originali z albuma Spring in remiksi na Springer povsem nasprotni. Saj v tem je ves smisel tovrstnega početja. Razsulo do samih temeljev, in gradnja povsem nove zvočne podobe. Gre prej za navdih kot dejanski Remix (striktno v prevodu: ponovno mešanje zvoka), prej za priredbo kot uporabo izvornega materiala.
Izbor remikserjev pokriva široko kreativno polje tovrstnih postopkov - Oval, Mad Professor, Jim O'Rourke, Alan Vega, Blind Idiot God, Scanner, To Rococo Rot, Atom Heart… Rezultati so nadvse raznoliki in odpirajo neskončne možnosti mešanja in nadaljnega sprevračanja naših percepcij. Večina je šla celo tako daleč, da niti neposredna primerjava ne kaže podobnosti. Bolj kot remiks album bi temu pristajal naziv “Tribute to Die Haut”.
(Muska)

Janez Golič