TARWATER
Animals, Suns & Atoms
(Kitty-Yo, 2000)
Postranski izlet Schneiderja in Jestrama, ki sicer združujeta delo v nemških post-rockovskih prvoligaših Kreidler oziroma To Rococo Rot, počasi in zanesljivo dobiva značilnosti prave, redne zasedbe in njun tretji album je že na ravni polnovrednega izdelka. Temu pritrjuje vložen trud in zgoščene ideje, daleč od hitro pripravljene glasbe večine t.i. stranskih projektov. Z urejeno obliko pesmi in uporabo vokalov sta zašla v področje art popa, skoraj analitično natančno zgrajenih struktur, kjer je čustvena sestavina zreducirana na goli učinek človeškega glasu. Krivce tako odtujenih posegov lahko posredno najdemo v sonarodnjakih Kraftwerk, le da Tarwater ohranjata naravno barvo glasu in njuna lirika ne sledi prelomnim tehnološkim izsledkom. Je prej modernsitično poigravanje z deviacijami v naravnem okolju, ki v kvazi-resnobni interpretaciji ponuja razumevanje dvojnosti v enem. Je opozorilo s humornim podtonom, ki se zaveda (ne)pomembnosti sporočil v pop kontekstu, in uživa predvsem zase. Ne le zato, Tarwater ni običajen pop duo. Izkušnje nabrane v eksperimentalnih formacijah na meji med elektroniko in jazz-rockovskimi fuzijami sedaj izrabljata v korist celovitega ritmičnega kolaža. Zazankane melodične linije na klaviaturah običajno ponujajo osnovo, ki ji pritrjujejo mehanični udarci tolkal. Odločajo podrobnosti. Z občutkom za notranji ustroj skladb dozirata semple popačenih izvorov in iztirjene elektronske utrinke, ki se v podaljških kompozicij lahko zlijejo v eno skozi dubovsko obdelava zvočnega gradiva. Rezultat je rahlo zatripan glasbeni fluid, ki teče sicer počasi, a po robovih pobira kar najširše. Zagotovo pa širše od večine (tudi neodvisne) produkcije danes.
(Muska)
Janez Golič
