TERRY EDWARDS And The Scapegoats
Purcell Room (RFH), London, Velika Britanija
21.junij, 2002

foto: Janez Golič Organizatorji festivala Meltdown v Londonu vsako leto k organizaciji oz. izbiri nastopajočih povabijo znano glasbeno osebnost, ki bi že s svojim imenom zagotovila kredibilnost tritedenskega dogodka. Resda so najboljša leta Davida Bowieja že davno mimo, pa vendarle je spoštovanja vreden gospod, ki s svojim izborom zagotovo ni delal sramote ugledni prireditvi. Nimam informacije, da bi Bowie sam izbral Terryja Edwardsa in njegove grešne kozle za popoldanski nastop v prostrani hali Purcell Room, a Terry ne bi bilo on, če ne bi nastopa začinil z venčkom priredb največjega kameleona rocka in popularne glasbe sploh.
Tokrat je Terry nastopil z lastno zasedbo, saj se zadnja leta kar preveč udinja drugje, ko je vendarle tudi sam avtor in se v vlogi glavnega zabavljača nadvse dobro počuti. Tu pride njegov iskriv, pa še vedno dovolj značilni angleški humor najbolj do veljave. Bojim se le, da mu bo vedno nekaj manjkalo do avtorske celovitosti, morda gre v združevanju odrske prezence in glasbenega kolažiranja preprosto predaleč, poslušalec je zmeden, ne ve, čemu bi posvetil svojo pozornost, ali naslednjem humornem preblisku ali bravuram na saksofonu. Morda Terry svojih nespornih tehniških kvalitet ne zna oviti v primerno obliko, iz svojega jazzovsko naravnanega igranja se potem raje šali, medtem ko mu spremljevalni glasbeniki ne ponujajo ustrezne podpore. Potem se vsi skupaj gibljejo nekje v smeri ska-punk-jazz-standardov, brez jasne vizije, kaj bi pravzaprav radi. Zdi pa se mi, da bi to radi izvedeli in tudi izvedli.
Program se je odvijal po napovedih. Terry in Scapegoats so predstavili kar venček svojih najbolj uspelih skladb z vseh rednih plošč in vmes nanizali nekaj manj znanih Bowiejevih tem, za katere na vaji niso porabili prav veliko časa in prelili komaj kako kapljo znoja.
Vseeno, Terry je nastop vzel dovolj zares, saj so se mu v drugem delu na odru pridružili še nekateri člani ska skupine Madness, prav na koncu še Bruce Gilbert iz Wire s kitaro kot poseben gost. Največ navdušenja pa je Terry požel s sklepnim dejanjem, ko je s saksofonom v roki sestopil z mesta rezerviranega za nastopajoče in igraje obšel vse kotičke avditorija (nekje po vzoru Lounge Lizard, ki so pred davnimi leti v Križankah prav tako zakoračili med obiskovalce, obenem pa Terry v živo rad izvaja Harlem Nocturne), da bi nastop sklenil z igranjem na mešalni mizi.
Ne morem reči, da se ni potrudil, čeprav je šlo za popoldanski in še zastonjski nastop. Zagotovo si je zaslužil odličen odziv vseh prisotnih, kar je zagotovo dodatna vzpodbuda za Terryja in njegove. Če ne drugega, bo obiskovalce vedno znal vsaj dobro zabavati. (Rock obrobje)

Janez Golič