TERRY EDWARDS
Ontogeny
(Samozaložba, 2000)
GALLON DRUNK
Black Milk
(FM Records, 2000)

Že na Otoku je malo takih, ki bi zbrali vse redne plošče, na katerih se pojavlja Terry Edwards. To ga ne ovira, da ne bi na enem mestu še v drugo zbral še neobjavljene posnetke razno raznih sodelovanj (podnaslov kopmpilacije je namreč No Fish Is Too Wierd For Her Aquarium Volume 2 in je nadaljevanje pred leti izdanega prvega dela). S tem je ubil dve muhi na en mah; na eni strani je zadovoljil tisto zbirateljsko peščico, na drugi strani kompilacija Ontogeny predstavlja povsem primeren presek njegovega ustvarjanja zadnjih dvajsetih letih.
Njegov opus je nemogoče postaviti na skupni imenovalec, na to namiguje že slika na ovitku z napisom 'Individual', ki si ga Terry resnično vžgal v vrat. Zgodnja sodelovanja so nastala v duhu časa; z The Higsons preigrava staroveški novi val z odmerkom skaja, z Butterfield 8 je v živo odigral priredbo angleških melanholikov Lush, zato pa šele z novejšimi posnetki zleze v širino. Kar uvodoma postreže z 'elektronsko' verzijo komada Boost svojih Scapegoats, ki v primerjavi z originalom izgublja na prislovični hudomušnosti 'grešnih kozlov'. Bolje se znajde s trobento. Blesti v improvizatorskem duu z multiinstrumentalistom Davidom J.Coulterjem v komadu Didjeridoo + Trumpet, z Ianom Whitom sta pripravila dramaturško napeto predlogo za zadirčno pripoved Lydije Lunch, še prej sta z Jamesom Johnstonom iz Gallon Drunk poskrbela za podlago detektivske zgodbe Robina Cooka, ki na albumu I Was Dora Suarez ni našla mesta. Zbirko zaokrožata dva posnetka iz repertoarja Gallon Drunk, prvi je neobjavljen demo Edge Of Heaven iz Traitor's Gate sessiona in drugo je Terry objavil kar pod svojim imenom, ko ni našla mesta na novem albumu Black Milk.
Gallon Drunk res nimajo sreče. Po vrstah peripetij z nekdanjimi založbami, je kot žarek upanja prišla ponudba iz Grčije. Prispevali naj bi glasbo za film Black Milk in za povrh bi jim pripadajoča gramofonska založba to glasbo objavila na albumu. Vse se je izpolnilo, le s honorarji in distribucijo ni bilo nič. Tako se je potrebno za nakup pošteno potruditi, za ljubitelje skupine pa je album nuja. Četudi prvenstveno namenjen kot glasbeno ozadje filmu, so na njem večinoma nove, vokalne pesmi, ki jih zlahka smatramo kot nadaljevanje albuma In The Long Still Night. Razvoj je očiten. Kitarski izpadi in saksofonski izbruhi so potisnjeni v ozadje, v ospredje stopajo klaviature in vse bolj sintetiziran groove. Še James je večinoma pomirjen, kar nežen, kot v duetu zapeti baladi Now And Forever, poželjivost izkazuje le še z značilnim 'vsrkavanjem' besed. 'Stare' Gallon Drunk razpoznamo še v drvečem funku Hurricane in skoraj nevrotični Can You Feel It?, ostalo je prej samozadovoljni hipnotični trip, a oboje s podobnim učinkom polnočne vožnje skozi srce mesta. V kolikšni meri je tranzicija iz garažnega trušča v plesno vročico nastala zaradi namembnosti, koliko pa je posledica 'normalnega' razvoja, bo pokazala naslednja plošča. Upam, da izzide pri založbi, ki se bo zanje bolj potrudila.
(Muska)

Janez Golič