TERRY EDWARDS
Queer Street
No Fish Is Too Weird For Her Aquarium vol.3
(Sartorial, 2004)
Ob primeru Terryja Edwardsa bi lahko najprej izpostavil različne plati samozaložništva. Res se na ta način pojavi močno tveganje, je pa zato toliko večje zadovoljstvo ob izdaji plošče, za katero si popolnoma odgovoren, nosiš vso krivdo za napake, pobiraš vso čast pri hvali in končno sam deliš morebitni dobiček. Ampak, Terry Edwards izkorišča še eno plat samozaložništva; sam sebi omogoča objavo posnetkov, ki bi sicer – to bi stavil - za vedno obležali v arhivih. Saj že redne plošče ne gredo ravno za med, le kdo bi tvegal objavo doslej neizdanih posnetkov, in še to v razno raznih sodelovanjih, kar povsem ruši enotnost predstavljenega gradiva.Na široko moramo odpreti percepcijo, da bi sprejeli vse različne vloge multiinstrumentalista Terryja Edwardsa na tem albumu. Razmišljam, da je ravno v tem dodatni moto – torej ne le na enem mestu zbrati posnetke, ki že dolga leta ležijo na trakovih, ampak je to obenem priložnost, da se pokaže na izrazno širino, prilagodljivost, odprtost vsega, kar je počel Terry v teh četrt stoletja. V tem času pa se je nabrala tolikšna kopica neobjavljenih posnetkov v sodelovanjih, da je serija No Fish Is Too Weird For Her Aquarium dobila že tretje nadaljevanje.
A koga zares zanima demo posnetek neobjavljene pesmi Gallon Drunk? Kdo sploh pozna, če pa že, je zagotovo že pozabil, na skupino The Higsons, pri kateri je Terry začel kariero in sedaj enega njihovih zadnjih posnetkov končno obelodanil na plošči. Tudi koncertno posnetek Lydije Lunch ob spremljavi Terryja Edwardsa verjetno ne bo našel množico nestrpnih poslušalcev/fanov. Terry je te posnetke zbral skupaj predvsem zase, če zanimajo še koga, toliko bolje. Za vso predstavljeno širino je tu še Robyn Hitchcock, Terry mu pomaga v priredbi starega elektro-pop hita Are Friends Electric? Garyja Numana. Vsi našteti imajo namreč skupno točko; vsi so v začetku svoje kariere s svojimi prvimi skupinami (Hitchcock s Soft Boys, Terry s The Higsons, Numan z Tubeway Army) v istem londonskem studiu snemali prve posnetke. No, če je ta priredba predstavlja enega bolj uglajenih trenutkov albuma, se na drugi strani Terry lahko sprosti v eksperimentu z Davidom Coulterjem ali v ad hoc triu, ki sta ga sestavljata še stara kompanjona Jem Moore in Ian Watson.
Slednja sta tudi trdno jedro skupine Scapegoats, takorekoč matične zasedbe Terryja Edwardsa. Na drugem, recimo bonus disku tega dvojnega CD albuma, so se znašli še njihovi štirje posnetki narejeni leta 1999 pri najslavnejšem angleškemu radijskemu didžeju Johnu Peelu. Spet so si Scapegoats vzeli svobodo, ponudili nekaj izven repertoarja znanega s plošč. Najprej so vzeli na piko metalsko klasiko Motorheadov Ace Of Spades, Terry se je znal v spremnem besedilu po angleško pohvaliti, da je njihova izvedba 2 sekundi krajša, torej celo hitrejša od izvirnika. Kot da bi šlo pri priredbah za hitrost. Sledita še dva, dokaj značilna, malce okorna novovalovska komada in psihodelična elegija, ki so jo Scapegoats razpotegnili na osem minut kar na licu mesta. Pač, za njih ni mej, kakor Terry nima zaman na vrat vtetoviran napis 'individual'.
(Rock Obrobje, marec 2004)
Janez Golič
