THE THIRD EYE FOUNDATON
Wake The Dead
(Ici, d'ailleurs..., 2018)
Matt Elliott je najprej prišel do naših ušes ravno s projektom The Third Eye Foundation. Bil pa je povezan še z mnogimi skupinami in posamezniki iz podtalne scene (ali morda bolje spalnične scene, saj so ti posamezniki in skupine svoje posnetke največkrat snovali kar v domači spalnici preurejeni v snemalni studio) v Bristolu in okolici. Že takrat je s svojim projektom The Third Eye Foundation odstopal od ostalih somišljenikov. Večina jih je bila takrat v psihedeliji vseh možnih oblik, Elliott pa je snoval temačno dubovsko muziko večinoma z uporabo vzorcev. Tak postopek mu je omogočal samostojno delo, vse je lahko nasnemaval in urejal sam po lastni volji in viziji. Po nekaj odmevnih albumih in selitvi v Francijo se je zgodil pomemben prelom. Matt Elliott je začel objavljati glasbo pod svojim imenom in ta glasba je bila vse bolj kantavtorska, spremljal se je večinoma z akustično kitaro in predvsem, začel je s povsem pravim petjem. Le nekaj aranžerskih okraskov je kazalo na dolg iz preteklosti, vmes se je namreč še vedno prikradel kak elektronski vzorec in oddaljeno zborovsko petje.
Dokaz, da preteklost dejansko ni pozabljena, je prišel pred osmimi leti z nenadno objavo svežega albuma pod imenom The Third Eye Foundation. Nekaj podobnega se je zgodili nedavno, po nekaj „solističnih“ albumih Matta Elliotta je tu še en njegov dub-stepovski podvig, album Wake The Dead.
Prva razlika je v zasedbi. Elliottu so se tokrat pridružili trije glasbeniki, kar takoj daje tej glasbi drugo dimenzijo. Predvsem zvok ni več tako nasičen s sempli, ampak Matt pušča več prostora odzvanjanju glasbil. Še vedno pa je slišati močan studijski poseg; bobni so npr podvojeni in po dubovsko odmevajo, v vrhuncih skladb se nalagajo sloji znanih tekstur, predvsem liturgično petje in elegantni poteg čela.
Če tako zahteva vizija, se skladbe hitro zavlečejo čez 10 minut. Tu ni nobene potrebe po hitrem dosegu cilja, zdi se, da vsaka skladba nastaja sproti, da sama narekuje smer. Že uvodna (in naslovna obenem) kar traja in traja, se vmes prelomi in se nadaljuje. Le kako naj drugače doseže učinek zamaknjenosti, kako naj preskoči v neko drugo dimenzijo zvoka in občutij? Tempo ostaja isti, skladba se razvija predvsem znotraj zvočnega toka. Z vsakim obratom se nanese nova plast zvoka, in te plasti se potem prelivajo, prihajajo na površje in izginjajo. Še bolj večplastna je Procession For Eric, kjer se običajnim triphopovskim sestavinam pridružijo semplana godala in pihala, kar še poudarja občutja tesnobe in brezizhodnosti. Nadvse primerno glasbeno ozadje distopičnemu filmu!
Prvi večji odmik se zgodi v The Blasted Tower, kjer prevladujejo elektronski beati in prava godala, a učinek je podoben. Prevladuje mračno razpoloženje, a znotraj ždi pomirjenost s stanjem stvari. V nasprotju z naslovom je Controlled Demolition še najmanj nadzorovana skladba, ritmi se lomijo, vmes posegajo elektronski prasket in sploh popačeni zvoki. Vsekakor je celotna dinamika albuma vnaprej premišljena, saj sega od bolj pomirjenih pasaž k vse bolj nevrotičnemu stanju duha, ki doseže vrhunec v natrganem rapu That's Why. Ko kaže, da se bo album iztekel v kaosu in splošnemu razsulu, se vrne k dubu Do The Crawl. The Third Eye Foundation se tako vrnejo v izhodišče, k tistemu, kar najbolje znajo. Ker je to polje zvočnosti, vsaj z njihove strani, že dodobra raziskano, je toliko bolj razumljivo, da se k njemu vračajo vsakih osem let. Takrat ga vsaj nestrpno in z veseljem pričakamo.
raven dinamičnega obsega: DR5
(Rock Obrobje, april 2018)
Janez Golič
