Intervju: TEHO TEARDO / Interview with Teho Teardo

Teho Teardo Teho Teardo je vsaj v rodni Italiji že priznan glasbenik, predvsem po zaslugi njegove filmske glasbe. Začel je v hrupnem rockovskem bendu Meathead, preko katerega je vstopil v mednarodno areno in kasneje sodeloval z glasbeniki, ki jih je spoznal ravno preko Meathead. Ko so ti leta 1996 prenehali z delovanjem, je Teho nanizal dolgo vrsto sodelovanj, kasneje pa še posvetil večinoma skladanju filmske glasbe, kar mu je prineslo tudi nekaj odmevnih priznanj. Toda, povod krajše izmenjave sporočil po elektronski pošti je njegovo aktualno delo, album Still Smiling, ki je nastal v sodelovanju z Blixo Bargeldom, in najava njunega nastopa v Kinu Šiška, ki bo 5.oktobra.


Prehod iz trde, hrupne rockovske godbe Meathead v bolj subtilno, abstraktno muziko se zdi oster, zgodil se je praktično čez noč, čemur pa Teho oporeka: „Ni bilo nekega ostrega prehoda. Glasba ima širok obseg možnosti, dovoli ti, da spremeniš smer kjerkoli na poti in prijetno je ubrati vsake toliko novo smer. Nazadnje precej poslušam stare plošče Skipa Jamesa in Freda McDowella, le kam grem lahko od tu naprej? Kaj lahko naredim s tem? Težko reči.“ Pustimo se presenetiti, kot smo se že mnogokrat doslej. Teho med prvimi sodelovanji beleži tisto z Mickom Harrisom iz industrijsko dubovske formacije Scorn, sodeloval je z Jimom Colemanom iz podobno hrupnih Cop Shoot Cop, imela sta projekt Here, kot Operator je imel projekt skupaj s Scottom McCloudom (Girls Against Boys), delal je z newyorškim čelistom Erikom Friedlanderjem, pa s čelistko Martino Bertoni kot Modern Institut. Da ne govorimo o filmski glasbi, ki jo večinoma ustvarja sam, očitno mu ustvarjanje v manjših zasedbah bolj leži. „Rad igram v dvoje. Počutim se sproščenega, ko delam še s kom drugim, ampak ne s preveč ljudmi naenkrat.“ Tu so v pomoč računalniki oziroma elektronika, kar omogoča kompleksno skladanje in snemanje tudi v režiji enega veščega glasbenika. Še vedno pa glasba ne nastaja sama, potrebni so zamisel, domišljija, glasbeni talent in obvladovanje tehnike. Obstajata vsaj dva načina, kako se lotiti skladanja glasbe, kakršno ustvarja Teho Teardo. Lahko si zamisliš skladbo že v glavi in potem pristopiš k izvedbi, ali pa izhajaš iz vzorca, ki ga razvijaš v bolj kompleksno smer. „Ustvarjam na oba ta načina. Rad raziskujem znotraj zvoka, kot bi raziskoval molekule. Lahko najdeš polno godalno sekvenco v dveh sekundah tona, in potem gradiš iz tega najprej.“
Teho Teardo je doslej prispeval glasbo za 13 filmov. Najbolj odmevna soundtracka sta bila za filma Denti in Il Divo. Za prvega je dobil posebno nagrado italijanskega ministra za kulturo, za drugega nagrado David di Donatello za najboljšo filmsko glasbo leta. Pohvalno se je izrekel sam Ennio Morricone. „Vedno je prijetno, če nekdo ceni tvojo glasbo. Imel sem priložnost ustvarjati glasbo za nekaj izjemnih filmov. Filmi imajo običajno dobro gledanost in to mi omogoča, da eksperimentiram z zvokom in glasbo znotraj konteksta sredinske kulture. Včasih razmišljam, da je filmski svet moja prava založba, ker si večina glasbenih založb ne more privoščiti objave take glasbe.“
Blixa & Teho In tu počasi nastopi Blixa Bargeld. Prvič sem ga s Tehom slišal na kompilacijski plošči z izborom filmske glasbe Music, film. Music. Blixa poje pesem A Quiet Life, nosilno temo istoimenskega filma. Pesem se v nekoliko drugačni izvedbo pojavi tudi na skupnem albumu Still Smiling. „Pravzaprav sva prvič sodelovala v gledališki igri Ingiuria, skupaj z gledališko skupino Societa Raffaello Sanzio in z Alexandrom Balanescujem. Potem sva z Blixo posnela pesem za film A Quiet Life in povsem spontano se je sodelovanja razvilo v ta album.“
Na albumu je Teho Teardo prispeval predvsem glasbo, nekaj tega je odigral tudi Blixa, ki je tokrat prispeval besedila v treh jezikih in vsa tudi interpretiral. Posnetki so nastajali na relaciji Berlin-Rim, čeprav je še nedavno Blixa živel v Pekingu. „Preselil se je nazaj v Berlin, kar je precej olajšalo najino sodelovanje. Vedno delujeva skupaj, v istem prostoru. To mi je všeč. Najprej sem jaz pripravil nekaj osnutkov, potem sva jih skupaj preuredila. To je bila zelo prijetno izkušnja, tako glasbeno kot na osebni ravni, dobro sva se razumela.“
Prispevek obeh je na albumu Still Smiling dokaj prepoznaven. Teho je uporabil nekaj vzorcev, znanih z njegovih prejšnjih plošč oziroma iz glasbe za film. „Zagotovo so tu prisotni prepoznavni elementi, ampak rad imam idejo preoblikovanja na nov način“. Tudi Blixa ne more povsem spremeniti načina interpretacije. Lahko se poskusi le v tujem jeziku, že v uvodni pesmi Mi Scusi se opravičuje za svojo italijanščino. „Blixa je prišel na idejo o petju v različnih jezikih in to mi je bilo takoj zelo všeč. Zelo dobro učinkuje njegova italijanščina in pesem Mi Scusi je v Italiji doživel dober odziv. Ljudje so jo vzljubili in kadarkoli jo izvajava v živo, se zdi, da jo poslušalci prav posebej cenijo. Still Smiling Na plošči je še nekaj malih presenečenj, na primer priredba pesmi Alone In The Moon groteskne kabarejske grupe Tiger Lillies, ki jo Blixa poje na sentimentalno popevkarski način Nicka Cavea. Ali sklepna Defenestrazioni, v kateri sta Teho in Blixa vpletla nekatera „neumna“ novinarska vprašanja, ki jih je bil Blixa deležen v vseh teh letih in segajo predvsem na področje njegovega delovanja v Einstürzende Neubauten. Zdi se torej, da je predvsem Blixa izkoristil priložnost in objavil nekaj pesmi, ki jih na ploščah svoje matične zasedbe ne bi. Vajeni pa smo, da za njegovim ciklom pesmi vedno stoji nek koncept, rdeča nit, skupni motiv. „Nisva imela neke skupne tematike, vsaka pesem je svoj svet,“ odgovarja Teho. In podobno sprašujoče poslušalec vrti po rokah ovitek plošče in išče skrivne namige naslovne fotografije. Teho in Blixa nosita na glavah dada pokrivala, dotikata se le s prsti in gledata vsak v svojo smer. „Ta fotografija je nastala na licu mesta, brez načrta, bila je ena prvih fotografij, ki sva jih naredila za album. Običajno sovražim fotografiranje, ampak to s Thomasom Rabschem je bilo posebno. Zelo smo se zabavali.“
Na plošči Teho in Blixa igrata vrsto glasbil, poleg tega so v pomoč gostujoči glasbeniki, predvsem Alexander Balanescu s svojim kvartetom. Kako bo potemtakem to videti in slišati na koncertu? „V živo igra še čelistka Martina Bertoni, jaz igram baritonsko kitaro in rokujem z elektroniko. Ko bodo finance dovoljevale, bomo s seboj pripeljali tudi godalni kvartet.“
Ne ostane drugega, kot da se 5.oktobra prepričamo sami, kako bo to zvenelo. Morda nam Blixa zabrunda kakšno po slovensko.
(Rock obrobje, september 2013)

Janez Golič