TEKTON M.C.
Human Race Ignition
(Dreamtime, 1994)
Projekt Tekton Motor Corporation sledi kopici domačih skupin, ki so za uveljavitev ubrale nenavadno pot. Svoj diskografski izdelek so izdale najprej v tujini in šele po dobrih odzivih v tujih glasbenih medijih so našle hvalo v rodnih krajih. Spomnimo se najprej Laibacha, Borghesije in ne davno tega Strelnikoff in Coptic Rain. Povrh vse omenjene druži podoben razvoj, ki se simptomatično kaže tudi pri eminentnih, predvsem evropskih glasbeno-idejnih tvorbah. Skupine, ki so koncem 70-ih let vešče izrabljale možnosti elektronskih pripomočkov in si jih podrejale v smislu kreativnega-izzivalnega ustvarjanja, so počasi izgubile nekdanji naboj in se lagodno prepustile koriščenju sodobne studijske tehnike. Kar po vrsti so Cabaret Voltaire, Psychic TV, Clock DVA, Coil, Test Department in kasneje Kong prešli v tehniciranje, ki svojo izpraznjenost vsebine zamenjuje s pospešenim prilagajanjem techno podstilom. Tekton M.C. poskušajo v tej nori dirki pridobiti prednost z uvedbo t.i. dromologije, termina, ki naj bi golemu zvočnemu zapisu dodelil potrebno težo. Human Race Ignition v treh poskusih (tekih) poskuša vzpostaviti odnos tehnologija-človek s pomočjo čistih glasbenih prijemov in vnosom zvočnega suspenza dirkalnih avtomobilov. Učinek tovrstnega spajanja le v trenutkih klimaksa vzbudi vznemirljiv občutek vodenja in kontrole zapletenega mehanizma, v celoti pa Human Race Ignition trpi za sterilnostjo in zgolj formalnimi glasbenimi rešitvami. Glavni krivec za to je kar medij sam, s pamfleti opremljen avdio že na startu izgublja dirko z neslutenimi možnostmi virtualnih strojev. Tekton M.C. lahko na diskografskem področju pričakujejo le kratkotrajno zanimanje medijev, ki momentalno zapopadejo vsako formalno novost, za trajnejšo uveljavitev pa lahko poskrbijo res le z napovedanino simfonijo, odigrano v živo z različno intoniranimi mehanskimi stroji.(Tribuna)
Janez Golič
