Intervju: TERRY EDWARDS


Terry je človek v senci. Vendarle je prisoten marsikje in obenem dejaven v lastni zasedbi Terry Edwards & The Scapegoats. Z razpoznavnim igranjem baritonskega saksofona zaznamuje zvok skupine Gallon Drunk, pomagal je narediti orkestralne aranžmaje na prvih dveh albumihh Tindersticks, pomagal je še mnogim drugim...
V različnih zasedbah je dejaven že več kot petnajst let; Serious Drinking, Butterfly Eight, Higgins... Sedaj je ob pomoči spremljevalne skupine Scapegoats poln optimizma, in obe do sedaj izdani plošči potrjujeta njegova široka zanimanja. Najkrajše bi vse skupaj lahko označili kot tradicijo jazza ovito z rockovsko energijo. Obenem je Terry objavil serijo maksi singlov z zanimivimi priredbami dokaj različnih avtorjev, in na vsaki, tudi redni plošči, se pojavi predelava v njegovi značilni interpretaciji.
S Terryjem sva se srečala trikrat. Najprej je 20.5.1995 pomagal skupini Tindersticks na Dunaju, prišel z Gallon Drunk v Ljubljano in obiskal sem ga 28.8.1996 v njegovem domačem okolju, londonskem predelu White Chapell. Pogovor z njim je kompilacija teh srečanj.


Kakšna je po tvojem mnenju bistvena razlika med prejšnjim in novim albumom?
Novi album je bolje posnet in občuti se hkratnost dela na njem. Prvi album smo ustvarjali več kot leto dni, ker smo vsi delovali še drugje in je v bistvu nastajal postopoma, tako kot, verjamem, tudi večina prvencev drugih izvajalcev. Tokrat smo se res ujeli in uspeli hkrati ustvariti pravi zvok. Vložili smo več dela v studiu, zato je zvok mnogo boljši.
Kaj pa glasbena usmeritev? Je podobna kot na prvencu?
Je podobna in se nekako ujema s prejšnjo ploščo. Na plošči My Wife Doesn't Understand Me je najkrajši komad osemsekundna priredba z naslovom Cover Versions (v resnici traja dvanajst sekund op.a.). Tokrat je najkrajša pesem dolga trideset sekund. Najdaljše pesmi na obeh ploščah trajajo približno osem minut. Torej so že tu podobnosti. Prav tako se poigravamo z različnimi stili, polovica pesmi je vokalnih, ostalo so inštrumentali.
Kdo je ploščo produciral?
Nismo imeli producenta. Povabili smo le Paula Kendalla, ki je posnetke zmiksal. Poznam ga že deset let in predlagal sem ga že, da producira nove posnetke Gallon Drunk. Najprej sem slišal zanj preko skupine Mute Drivers, ki so resda obstajali zelo kratek čas. Delali so za Mute Records in tako so tudi dobili ime. V živo so imeli neverjetno močan zvok, to je bil eden najglasnejših bedov, kar sem jih kdaj slišal. Niso bili pretirani znani, izdali so le singlico ali dve za založbo Bizzare Link. Torej Paula poznam še iz tistih časov, vem, da je odličen v elektroakustični glasbi. Moje delo je spoznal še na fakulteti, ko sem zložil skladbo Teacher. Sedaj vodi lastno založbo v okviru Mute Records in izdaja plošče elektronske glasbe, torej ne producira le pop glasbe, ampak vpleta pravi hrup, kot se je zgodilo v primeru Gallon Drunk in na nekaterih mojih stvareh.
Kakšen je naslov novega albuma?
Naslov je Don't Tell Me What Kind Of The Date To Have.
Torej vsaj tako zabaven kot prejšnji?
Upam da. Naslov je zelo pomemben, ker je ime skupine precej dolgo in mora biti tak tudi naslov plošče. Če hočeš vse izpisati z letrasetom, ti zagotovo zmanjka črk. In v časopisni recenziji vse skupaj zavzame vsaj dve vrstici.
Ste tokrat povabili k snemanju druge glasbenike?
V eni pesmi nam pomagata še dva trobentača, a gostujoča zvezda na albumu je gospod James Johnston iz Gallon Drunk, ki igra orglice v priredbi Iggy Popove Dog Food. To moraš slišati, da bi verjel. Iggy Pop je pesem objavil na albumu Soldier, to je plošča iz časov Arista Records, a jo je napisal že v času Fun House. Žal nisem slišal te originalne verzije, obstajajo le piratski posnetki, a mi smo ukradli del druge pesmi Stoogesov pri priredbi tega komada.
Kako izbiraš pesmi za priredbe?
Običajno mi je všeč melodija. Rad bi naredil priredbo pesmi Jamesa Browna. Nekega dne sem se zgodaj zjutraj vrnil domov iz studia, bilo je okoli četrte ure zjutraj, legel sem k dekletu v posteljo in pomislil: "Če me zapusti, bom znorel". In preblisknilo me je, kako dobro bi bilo narediti priredbo te Brownove pesmi. Včasih je tako preprosto. Brez posebnega vzroka. Razmišljam tudi, da bi naredil priredbo kake pesmi Nicka Cavea oziroma The Birthday Party.
Pod svojim imenom si že izdal nekaj maksi singlov s priredbami skupin Cure, The Jesus And Mary Chain, The Fall in celo Milesa Davisa?
Najprej sem obdelal The Jesus And Mary Chain, in to samo zato, ker so mi bile všeč melodije. Všeč mi je bila ideja igrati te pesmi na bizaren način. Obdelal sem njihove pesmi brez vokala in kitar, in ravno na tem sloni njihova glasba. Kajti The Jesus And Mary Chain sta le brata Reid. Ideja je bila, da bi odvzeli prispevke Jima in Williama, pesmi pa bi še vedno zvenele pravilno. To se mi je zdelo zanimivo in kaže na način, kako običajno delam. Lahko narediš dober komad, resda precej drugačen, čeprav je odigran le s saksofonom in trobento.
Torej je bilo vse posneto le s saksofonom in trobento?
Ne, zraven so še bas, bobni in ritem mašina.
Vse te priredbe si kasneje objavil tudi na albumu, ki pa ga nisem mogel najti. Je sploh v prosti prodaji?
Prva naklada je razprodana in menim, da bo plošča konec tega leta izšla v Ameriki. Upam, da bomo nekaj izvodov dobili tudi sem, v Anglijo, in jih prodajali kot import. Če bo zanimanje dovolj veliko, ga bomo mogoče ponatisnili tudi v Angliji.
Znan si po številnih sodelovanjih. Kako si prišel v stik z Robom Ellisom oziroma njegovim projektom Spleen? (Rob Ellis je nekdaj bobnal v skupini PJ Harvey in Polly mu je vrnila uslugo tako, da je odpela nekaj pesmi na njegovem albumu Soundtrack For The Spleen, op.a.)
Pred tremi leti smo z Gallon Drunk na turneji spremljali PJ Harvey, skupaj smo bili kar tri mesece in tam sem spoznal Roba. Kasneje me je preprosto poklical, da bi igral na njegovi plošči, in to se je zgodilo lani po festivalu v Glastonburyju.
Kaj lahko rečeš o sodelovanju z znanim angleškim pisateljem Derekom Raymondom?
Jamesov brat, Ian Johnston, ki je ravno zaključeval pisanje biografije o Nicku Caveu, je poznal Dereka Raymonda in nas je predstavil. Potem je bil tu še Jeff, ki je delal za založbo Clawfist, pravzaprav za knjižni oddelek te založbe, in on je predlagal "spoken word" album s soundtrackom. Skupaj smo projekt predstavili v živo v National Film Theatre. Kaj več tudi nismo mogli narediti, ker je Derek umrl.
Imaš mogoče v načrtu kakšen podoben projekt?
Nič določenega, vem, da James pripravlja nek soundtrack, ampak tu ni še nič potrjenega.
Ali lahko našteješ nekaj sodelovanj, vsaj tista, s katerimi si najbolj zadovoljen?
Prav pred kratkim sem sodeloval pri snemanju nove plošče Juliana Copea, album bo izšel konec poletja. Tu sem res užival. Delal sem z Markom Bedfordom, basistom skupineMadness, že pred leti sva imela bend Butterfield Eight, nekaj posnetkov je objavljenih na kompilacijski plošči No Fish Is Too Weird For Her Aquarium. Mark je zelo navdihujoč in me je vedno vzpodbujal, brez njega verjetno ne bi delal svojih stvari, ampak bi le sodeloval v skupinah drugih glasbenikov. Zato je Mark tako pomemben.
Si v zadnje čase delal še s kom?
Nazadnje sem pomagal Julianu Copeu, še prej Drugstore in Billyju Braggu. In še mnogo drugih, manjših stvari.
Kako si se spoznal s Tindersticks?
Stuart me je sam zaprosil za pomoč, ko me je videl skupaj z Gallon Drunk na koncertu v klubu v King's Crossu. Šli smo skupaj v studio in posneli njihov prvi album. Vse skupaj je bilo zelo spontano.
Opravil si tudi odlično delo na njihovem drugem albumu. Prav te dni snemajo tretjega in me zanima, če boš zopet zraven?
Ne. Mislim, da imajo sedaj dodatnega trobentača in klaviaturista. Vem, da jim pomaga skorajda isti orkester kot na prejšnji plošči, ampak nisem bil povabljen zraven.
Pa bi bil rad?
Menim, da je zanje v redu, da naredijo nekaj brez mene. Vem, da se to sedaj sliši zelo... Ampak prva dva albuma zvenita dokaj podobno in dobro je, da poskušajo z drugimi ljudmi in v drugih smereh. To je vzajemna korist, da tokrat nismo naredili ničesar skupaj. Če bi imel priložnost, bi jim sam povedal, kako pomembno je, da poskušajo še z drugimi glasbeniki. Tako stvari bolje delujejo.
Kako sploh usklajuješ vse svoje dejavnosti. Imaš lastno skupino, si stalni član Gallon Drunk, pomagaš še drugim?
Nekatere stvari so pomembnejše kot druge. Ja, je težko, ampak ves čas poskušam delati.
Kako so razdeljene vloge v tvoji skupini? Verjamem, da ti napišeš vsa besedila?
Ja, jaz napišem večino besedil, čeprav je nekaj pesmi za novo ploščo prispeval tudi basist. Kot običajno imamo nekaj priredb, sicer pa je večina glasbe moje. Včasih vse skupaj naredimo šele v studiu in le redko se usedem in zapisujem note na papir. Jem Moore je zanimiv glasbenik, saj počne stvari, ki jih ne pričakuješ od basista. Vedno udarja po struni z zamikom, ne gre na prvi udarec ritma, kar je običajno pri basistih. Piše besedila in ima odličen občutek za absurdne tekste. Napisal je že pesem Margaret Thatcher We Still Hate You, ki je na našem prvem albumu. Aktiven je že vsaj petnajst let, igral je v skupini Serious Drinking, ki je opevala nogomet, pivo in dekleta. Menim, da je od takrat napredoval. Sedaj je zelo pomemben član skupine. Ostala dva igrata vzporedno tudi v Gallon Drunk, Ian White je fantastičen bobnar in Ian R. Watson je odličen trobentač in kitarist, torej imamo še enega multiinštrumentalista, ki posluša različne stvari in dodaja posebno barvo zvoku štiričlanske skupine. Zelo pomembno je, da uporabljamo različne inštrumente in ljudi, ki razmišljajo na drugačen način.
Kaj lahko rečeš o svojih vplivih, kaj najraje poslušaš? Je to starejša glasba ali kaj novejšega?
Moj najljubši mrtvi saksofonist je Earl Bostic, najljubši živeči pa John Zorn. Bostica imam rad zaradi zvoka, ki ga je ustvarjal, sledili so mu mnogi drugi jazzovski glasbeniki, kajti bil je zelo popularen in je prodal ogromno plošč. Bil je zelo poslušljiv, ampak njegov zvok je bil tako močan, vsaj na posnetkih, ki sem jih slišal. John Zorn je že bolj očiten, rad imam te vrste stvari, ker so tako skrajne. Poslušam tudi klasično glasbo, kajti te sem se učil v glasbeni šoli. Igral sem vse od Bacha do Johna Cagea, še med študijem na univerzi. Tam sem tudi nekaj eksperimetiral s trakovi, pisal za simfonične orkestre, in temu sem sledil tudi kasneje. Orkestralne aranžmaje sem najprej naredil za Tindersticks, pomagal sem skupini Drugstore in menim, da bom v prihodnje še intenzivneje deloval v tem smislu.
Kaj te navdihuje pri pisanju pesmi? So to knjige, filmi, osebne izkušnje?
Največkrat galerije. Na novi plošči imam pesem Evening Falls; obstaja grška slika s tem naslovom in od tu povezava. Bil sem nemalo presenečen, ko sem na ovitku plošče Johna Zorna prebral, da tudi on najraje sklada v galerijah. Menim, da je to v redu, ker je tam mir in v umetniškem smislu stimulativno na prav poseben način, saj navdih prihaja skozi oči in ne skozi ušesa.
Vem, da si klasično izobražen glasbenik, in me zanima, kaj imaš raje, klasično glasbo ali rock?
Naj povem krajšo zgodbo. Če te vprašam, katera je tvoja najljubša barva, boš, recimo, odgovoril modra. In če te vprašam, katera je tvoja najljubša hrana, boš recimo odgovoril krompir ali piščanec. No, kar izberi, katero hrano imaš najraje?
Recimo pivo.
Pivo. V redu. To bo še olajšalo moje izvajanje. Torej, kaj imaš raje, modro ali pivo?
?
Hočem reči, da ne moreš imeti rad ene stvari, ne da bi upošteval druge. Nista niti primerljivi.
Katera skupina po tvoje najbolje lovi duha časa sredi devetdesetih let? Torej skupina, ki najbolje spaja preteklost in sedanjost?
Lahko bi rekel Oasis, ha, ha... V njih je veliko tradicije, po drugi strani so popolnoma sredi devetdesetih. To bi bil ustrezen odgovor na tvoje vprašanje. Še posebej v tej deželi, v Angliji. So preprosto skupina, ki jo ljudje najraje poslušajo. V tem smislu ni niti pomembno, če so ti všeč ali ne. Prodajo ogromno plošč, približno toliko kot v svojih najboljših časih Phil Collins. Pred dvema letoma so bili neznani, sedaj bi radi prodali še več plošč. Vendar se Oasis dotikajo mladinske kulture na drugi ravni, saj igrajo mlajšim poslušalcem. Rad bi, da bi bila moja glasba všeč Liamu Gallagherju. To bi bila velika stvar.
Predstastavljate svojo glasbo tudi v živo?
Ja, veliko igramo v živo. Upam, da gremo kmalu na evropsko turnejo. Sedaj smo podpisali za Wiiija Records in oni imajo dokaj dobro distribucijo po Evropi, medtem ko je bila naša prejšnja plošča v Evropi dostopna le kot "import". Verjamem, da nam bo sedaj lažje priti do koncertov.
Menim, da sedaj Wiiija ni več tako močna kot pred leti, ko so imeli Silverfish in Therapy?
Sedaj so močnejši kot kadar koli prej, ker imajo podporo večje založbe (Beggars Banquet, op.a.). Resda si sedaj ne morejo privoščiti znanih skupin, a pred časom so podpisali z mlado skupino iz Glasgowa, ki je imela že nekaj ponudb velikih založb, a na koncu izbrala Wiiijo. In konec koncev imajo sedaj mene. Prihodnje leto bo leto Wiiija Records. Imajo odlično distribucijo po Evropi in v Ameriki, sedaj so dobili distribucijo na Japonskem.
Kar nekaj tvoje glasbe je inštrumentalne in zanima me, če si že dobil kakšne ponudbe, da bi posnel filmsko glasbo?
Zaenkrat ne, a če poznaš koga, ki bi ga to zanimalo, mu posreduj mojo telefonsko številko. Posnel sem nekaj glasbe za krajše eksperimentalne filme skupaj z Markom Bedfordom, to je bilo že pred časom, pred sedmimi leti. Rad bi objavil video posnetek skupaj z glasbo na CD-ROMu, a se žal ne spoznam na računalnike. Ko sem bil majhen, te stvari še niso obstajale.
(predvajano v oddaji Alter Mozaik, Radio Študent)

MP3 odlomek/excerpt (56", 387Kb)

Janez Golič