Intervju: THINKING FELLERS UNION LOCAL 282

Kdor sledi le lastnim vzgibom in se na moč ogiblje uveljavljenim vzorcem, oziroma mu je izmikanje predvidljivih poti ena od poglavitnim umetniških vodil, ne more pričakovati širše pozornost. Peterica čudakov iz San Francisca sodi med te, le da je od samega začetka izpred 15 let začrtala okvir, iz katerega se napaja brez nevarnosti pomanjkanja izvirnosti. Novi album, prvi po petih letih, je le potrditev tega.
Kot že mnogi pred njimi, so se Thinking Fellers Union Local 282 skoraj morali preseliti v enega od središč glasbenega dogajanja v Združenih Državah, če so želeli zabeležiti tisto minimalno pozornost, ki jim je omogočila redno izdajanje plošč in nastopanje. Iz Iowe so se družno odpravili v San Francisco, prav tja, kamor so se konec 60.let v razmajanem kamionu odpeljali predelavam sodobne ameriške kulturne dediščine naproti The Residents, poleg Captaina Beefhearta in Sonic Youth največkrat omenjeni kot glasbena referenca TFUL 282. Basistka Anne Eickelberg mi je po elektronski pošti poslala te odgovore…

Zakaj ste se preselili iz Iowe v San Francisco?
V San Franciscu ne sneži, znan je kot območje svobodnega mišljenja in sploh je tu lep okoliš. Razmišljali smo o New Yorku, a smo se ga bali. Vsi smo odraščali v malih mestih na podeželju, zato bi bil to za nas velik skok. San Francisco se nam zdi prijaznejši.
Glede na vašo glasbo bi sklepal, da vsak od vas posluša drugačno glasbo?
Ja, vsak od nas je navdahnjen z drugačno glasbo. To dela našo skupino enkratno. Znotraj skupine so vplivi, ki se raztezajo od Walterja Wanderleyja in The Balfa Brothers do The Beatles in Patsy Cline, če jih naštejem le nekaj.
Na ovitkih plošč je večkrat najti znanstveno fantastične motive. Kako to?
Vsi že od nekdaj prebiramo znanstveno fantastično literaturo in smo zagrizeni ljubitelji Zvezdnih stez. Ure in ure smo porabili za zajebancije v slogu te nadaljevanke, tako da smo upodabljali glavne like. Mislim tudi, da vsi verjamemo v neznane leteče predmete.
Zakaj ste zapustili založbo Matador?
Odločili smo se zapustiti Matador Records, ker so želeli, da podpišemo pogodbo za več plošč vnaprej. Nismo bili pripravljeni na tolikšen zalogaj, poleg tega bi radi poskusili še kaj drugega. Razmišljam, da če bi ostali pri tej založbi, bi nas slej ko prej odpustili, odkar so se začeli odmikati od kitarske glasbe in gredo vedno bolj v elektroniko. Pri Matadorju so naredili dobro delo kar se tiče stikov z mediji, a na turnejah nas niso dovolj podprli (za to jih, pravzaprav, nismo niti prosili).
Zakaj je minilo celih 5 let do vašega novega albuma, Bob Dinners… ?
Odločili smo se, da damo prednost še drugim stvarem. Leta smo vsi vložili večino našega časa in energije v skupino, in prišel je čas, da smo se posvetili drugim opravkom in 'odraslim' dolžnostim. Mislim, da smo se ravno pred prenehanjem nastopanja (konec 1996) vsi po malem zamislili nad našim finančnim stanjem, nad vplivom pogostega nastopanja, na odnose do naših ljubljenih, nad prihodnostjo in sploh kar počnemo z našimi življenji. Nastopanje nam ni prineslo denarja, bili smo kvečjemu zelo revni.
Med petletnim odmorom smo vseeno počasi nadaljevali z delom na novem albumu, občasno odigrali koncert, delali na drugih glasbenih projektih, a sicer smo se posvečali študiju, karieram, porokam, potovanjem itn.
Kako se sicer preživljate? Kako koordinirate vaše druge zaposlitve in delo v skupini?
Od konca leta 1994 do poletja 1996 smo poskusili živeti le od tega, kar smo počeli kot skupina. Kot sem že omenila, bilo je težko in bili smo zelo revni. Toda to je bila čudovita izkušnja in ponosni smo, da smo poskusili. Bolje je poskusiti kot ostareti poln obžalovanja, ker nisi sledil kreativnemu življenju.
Večino časa, ko smo delovali v skupini, smo vseeno imeli redne zaposlitve. To pomeni, da smo lahko vadili in snemali le po koncu službe in čez vikend. V poznih 80.letih do sredine 90.let smo bili vsi zaposleni v službah, ki smo jih lahko zapustili za čas turneje. Ali pa smo preprosto dali odpoved in se po končani turneji zaposlili drugje. Sedaj, ko smo starejši, razmišljam, da bi bilo nemogoče prekiniti redno službo samo zaradi benda. Čeprav o tem še vedno radi fantaziramo.
Ste kdaj pomislili ali poskuili igrati sprejemljivejšo glabo? Morda bi tako lahko preživeli samo z glasbo?
Ne moremo spremeniti svojega pristopa. Delamo samo to, kar se nas tiče. Igramo, kar nam dobro zveni, ali kar nas premakne, nasmeji.
A tu obstaja paradoks. Verjamem, da vsak umetnik oziroma glasbenik, ki trdi, da nikakor ni pod vplivom pričakovanj ali odzivov svojih ljubiteljev, laže. Ne moreš ustvarjati v balonu, veš. Drugi na nek način vplivajo nate, četudi podzavestno.
Ne morem si kaj, da vas ne bi vprašal, kako da ste na novem albumu, resda v redkih trenutkih, celo težko-rockovski?
Zvenelo je v redu. Nekateri od nas čutimo globoko spoštovanje do glasbe, ki rocka - kot The Melvins ali The Jesus Lizard. Potem nam je dobro zvenelo tudi, ko smo stopili težko kitaro v dolg, premišljen komad, ki ga omenjaš. Naš namen ni bil dokazovati, katero zvrst glasbe je boljša, ali pokvariti vtisa.
Zadnja leta se je v San Franciscu pojavilo kar nekaj elektronskih eksperimentatorjev (Matmos, Lesser, Kid 606), ste pomislili na sodelovanje (morda v smislu remiksa) s katerim od njih?
Pravzaprav ne sodelujemo z nobenim glasbenikom iz San Francisca, to nobenega od nas ne zanima. Ideja je sicer dobra, a zahteva preveč truda in časa. Že to, da se zberemo na vaji ali za intervju, zahteva veliko dogovarjanja, ker smo vsi zelo zaposleni.
Vseeno, kakšen je vaše mnenje o elektronski glasbi?
Ne bi želela govoriti o občutkih glede elektronske glasbe v imenu cele skupine. Osebno sem želela nekaj tega raziskati sredi 90.let, ko me je navdušil zgodnji jungle na piratskih radijskih postajah, ki smo jih lovili med obiskom Londona. To je bilo preden je vse postalo modna norost in preden je pljusknilo sem v Združene Države. Še vedno lahko uživam v elektronskem hrupu in stvareh kot Boards Of Canada ali do določene meje Atari Teenage Riot, a ne prenesem plesne glasbe, posebej ne diva house glasbe ne. Nisem del tehno plesne kulture. Mislim, da je res bizarno, kako ljudje plačujejo, da jim nekdo vrti svoje priljubljene plošče.
Kako pa je z vašimi živimi nastopi? Kolikor vem, ste npr v Evropi igrali le enkrat.
Obstaja kvečjemu možnost, da bomo nekajkrat nastopili po Ameriki. Če bi se pokazala možnost za nastope v Evropi, bi bili tega zelo veseli. Veliko bolj kot turneje po Ameriki.

Janez Golič