THROBBING GRISTLE
Part Two – Endless Not
(Mute, 2007)

Res, zakaj so se po 25 letih ponovno zbrali še pionirji t.i. industrijske glasbe, Throbbing Gristle? Kaj nam lahko ponudijo, ko so v izvirnem času, v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja v temeljih pretresli vse, kar se je stresti dalo? Na glavo so postavili prezentacijo »pop« skupine, na odru paradirali v uniformah podobnim nacističnim, osvetljevali občinstvo z močno stroboskopsko lučjo, jih bombardirali s hrupom in frekvencami, ki znanstveno dokazano peljejo v slabost, na zaslon za odrom so predvajali odlomke pornografskih filmov in sploh je bil njihov glavni namen šokirati. Tisti čas so se zdeli popolno nasprotje večine pop izvajalcev, ki želijo ugajati, na vso moč hlinijo avtentičnost, spontanost, optimizem in večno mladost. A Throbbing Gristle so pravzaprav le do konca potencirali prikrite pop principe in za povrh svoje delovanje označili za »industrijsko glasbo za industrijske ljudi«. Očitno so zadeli nekaj bistva, saj so sprožili célo gibanje t.i. industrijske glasbe in mu na vrhuncu obrnili hrbet. Leta 1981 so z izjavo »misija je končana« naznanili svoj konec oziroma so ideje prepustili drugim, naj jih razvijajo vsak po svoje.
Vmes nihče od izvirnih članov Throbbing Gristle ni počival. Genesis P. Orridge, glavni tvorec idej, je vodil in nedavno spet sestavil skupino Psychic TV, Peter Christopherson je bil v Coil, ostala dva, Chris Carter in Cosey Fanni Tutti, tudi par v zasebnem življenju, vseskozi delujeta kot duo Chris And Cosey. Nihče od njih ni potreboval ponovnega vstajenja skupine, da bi si morebiti rešil »kariero«. Vprašanje je tudi, če so razmere (spet) take, da jih kar kličejo po ponovnem aktivizmu. Po slišanem na ploščku Part Two, pravzaprav ne. Throbbing Gristle tokrat nimajo namena vzpodbuditi novo gibanje, ampak gredo svojo pot, izven pričakovanj starih ljubiteljev in tudi izven tega, kar naj bi se danes počelo v polju, ki so ga posredno ali neposredno sprožili sami. Konec koncev se je dobršen del »industrijske« glasbe izrodil, predvsem del, ki se diči z nazivom industrijski rock. Marylin Manson, Nine Inch Nails, Rammstein in podobni so po robovih pobrali nekaj osnutkov in jih napihnili na velikost spektakla ali celo cirkusa. Throbbing Gristle za to ne morejo prevzeti nobene krivde.
Kako daleč stran so danes Throbbing Gristle od tistega, kar so počeli pred 25 leti, priča že ovitek CD plošče. Naslovno stran krasi fotografija gore na Tajskem, kjer je novi dom našel Peter Christopherson, je pravo tihožitje v primerjavi z »industrijskimi« kolaži zgodnjih plošč. V škatlico so vtaknili še mini totem, (v mojem primerku) lesen tulec ovit s sukancem, kar priča o poigravanjem z miti, ki so jih sami tako radi prevzemali in se z njimi poigravali. V tem mini totemu je zaznati neko nasprotje, samoironijo, da so sčasoma postali žrtev lastne dosledne sprevrženosti, na koncu so sami postali princip in del iste mašinerije…
Throbbing Gristle zato danes igrajo zase. Niso nadaljevanje iz leta 1981, niti ne tisto, kar naj bi bila danes industrijska glasba. Delajo kar znajo, brez velikega načrta in namena. Niso ne šokantni, ne »privlačni« oziroma spevni, ne izrazito ritmični. Kvečjemu pritlehno skrivnostni in namenoma težko razumljivi. Hermetični. Niti glasbeno niso kaj prida napredovali, Genesis je na nekaterih ploščah Psychic TV pel precej bolje.
Zapise na albumu Part Two bi lahko razdelili dvakrat, prvič na vokalne in instrumentalne, drugič na agresivne in kontemplativne. Vsem je skupen nekako odtujen, a še vedno meditativen ton, celo sentiment, prekrit z nemirno elektronsko lavo. Ta ne bruha, kvečjemu na široko brbota, se preliva, se v dolgih valovih napihuje in umirja. Kot deklarirani neglasbeniki svoje zvočne naprave uporabljajo po občutku, z njimi bolj manipulirajo, eksperimentirajo z zvočnimi učinki, kot da bi igrali po pravilih. Izvori zvočnosti so zanje v prvi vrsti sredstvo za vzbujanje želenih učinkov. Te »le« preusmerjajo iz lastnih izkušenj navzven, in tu se odlično ujemajo, dopolnjujejo. In če se slučajno Genesisova jadikovanja ne ujemajo s predrzno zvočno kašo ostale trojico, ga z digitalnimi postopki naključnih rezov in lepljenja napravijo enako srhljivega. Nihče v Throbbing Gristle ne prevlada, nihče ne izpostavlja le svojega »glasu«, vsem gre za skupno stvar. Ne čudi, da so v skladu s tem zamenjali svoj simbol oziroma so trojni križ spremenil v eno samo, vase zavito mnogokrižje.
(Muska, maj-junij 2007)

Janez Golič