THELA
Thela
(Estatic Peace, 1995)
Trio Thela nam je na ovitku prvenca zaupal le nekaj osnovnih podatkov. Najbolj bode v oči njihov naslov - Auckland, Nova Zelandija. In ko se prebijamo skozi pet nenaslovljenih zvočnih zapisov, našemu čudenju ni konca. V naših predstavah ostaja Nova Zelandija eksotična dežela, kjer ni prostora ali vsaj ne pravih razlogov za tako ekstremno glasbo, kot jo srsrečamo na plošči Thela. Če bi obstajal izraz svobodno improvizirana rockovska godba, bi si ga trojica prav gotovo zaslužila. Njihovo srečevanje in razhajanje je stvar trenutnih notranjih vzgibov, kjer je tudi dramaturgija podvržena instinktu. Komaj slišno podrhtavanje kitarskih strun počasi preraste v feedback, in ko se napetost sprosti skozi nenadni udar bobov, Thela zvenijo neustavljivo močno. Ko bi pričakovali stopnjevanje in nadgradnjo mase zvoka, Thela implodirajo v samosvoje kitarsko štrenanje, občasno spremljano še s svobodno klavirsko igro. Vsaj približna navezava bi se lahko glasila - Bad Moon Rising brez pesmi. Že zato lahko zapišemo, da gre za širjenje možnosti osnovnih električnih inštrumentov, ki se jim moramo šele privaditi, da postanejo privlačni. Posebno mesto gre produkciji plošče. Kljub temu, da si je trio vzel le dan časa za snemanje prvenca, je zvok vsak trenutek prilagojen občutjem, ki jih glasba prenaša na poslušalca - zabrisan in popačen v trenutkih klimaksa, čist in natančen v tihih pasažah. Prekleto pogumen korak za skupino, ki se zavestno odreka možnostim kakršnegakoli uspeha, vsaj dokler se bodo držali tako svobodnih koordinat. K sreči v svojih težnjah niso osamljeni. Skupin, ki se le po robu držijo čistih glasbenih žanrov, je po vseh koncih sveta vse več.
Usoda pa je jasna in menim, da je zelo blizu usodi njihovih someščanov The Dead C, ki se po desetih letih in prav toliko ploščah niso dokopali dlje od izdajanja plošč za majhne, kar obskurne ameriške založbe. A dovolj, da jih z malo truda lahko odkrijemo.
(GM)
Janez Golič
