Antologija navdiha
THRILL JOCKEY

Ta sestavek, posvečen upornemu delovanju čikaške neodvisne založbe Thrill Jockey, bi pravzaprav moral ugledati strani Muske že pred dobrima dvema letoma in pol. Namreč, septembra leta 2002 je minilo 10 let od nastanka te založbe in obletnico je Thrill Jockey kanila obeležiti s serijo koncertov in pregledno kompilacijsko ploščo.

Obrnilo se je drugače. Namreč, tovrstno obeležje bi bilo kar preveč predvidljivo, normalno, samoumevno. Kar pa vsekakor ni v skladu z etiko založbe oziroma lastnice Bettine Richards. Dela po pisanih in nepisanih pravilih glasbenega založništva je imela vrh glave že v svoji prejšnji službi; pri veliki Atlantic Records je bila zaposlena v oddelku A&R (Artists & Repertoar), torej je bila zadolžena za iskanje novih talentov. Od znotraj, takorekoč na lastni koži je lahko občutila, kakšen odnos vzpostavljajo korporativne založbe s svojimi varovanci; smatrajo jih zgolj za izdelek, ki se ga pač trži po določenih pravilih, ne dosti drugačnih od trženja kateregakoli drugega izdelka. Razišče se teren, naredi analizo, kaj se trenutno posluša, kaj je »in«, in temu primerno se plasira izvajalca. Ta mora v natančno določenih razmikih izdati najprej singel, zraven posneti ustrezen videospot, nato izide album, vmes je potrebno dati čim več intervjujev, sledi turneja, od vsega skupaj na koncu izvajalcu ne ostane dosti, večkrat le račun za porabljene snemalne ure v studiu in za stroške turneje…
Bettina se je torej septembra 1992 definitivno odločila, da gre na svoje. Vzor so je bile tedaj že uspešne neodvisne založbe kot so Touch And Go ali Dischord, ki so bile znane predvsem po svoji poštenosti, ves zaslužek so si s svojimi varovanci delile na pol, niso se vtikale v delo skupin, niti jih niso vezali nase z dolgoročnimi pogodbami. Bettina s svojimi »izvajalci«, na primer, sklene pogodbo vedno le za en album, in vse pravice, ki izhajajo iz avtorskih ali izvajalskih pogodb, vedno ostanejo avtorju oziroma izvajalcu.
Prvi korak na svoje je Bettina naredila z odprtjem trgovine s ploščami v Hobokenu. Tako je že imela neposrednejši stik z dogajanjem na neodvisni sceni, lahko je spremljala, kaj ljudje iščejo, kaj kupujejo, kaj si želijo. Vendarle, njen cilj je bilo neka trdnejša vez z izvajalci, ustvarjalci scene, in odločila se je za založbo.
Prva skupina, ki je izdala ploščo pri novoustanovljeni založbi Thrill Jockey, so bili avstrijski priseljenci v New York, H.P.Zinker, pravzaprav kar cimerji Bettine Richards. Potem pa je imela tudi nekaj sreče (ki vemo, spremlja pogumne), da je pod svoje okrilje dobila dve čikaški skupini, ki sta v veliki meri določili neko ohlapno usmeritev ne samo založbe Thrill Jockey, temveč sta močno vplivali na neodvisno sceno nasploh.
Tako Tortoise kot The Sea And Cake so s svojimi prvimi ploščami povzeli tendence, ki so se sicer že nakazovale, a nihče pred njimi si ni drznil te silnice strniti v enovit kreativni tok. Če ne drugega, so pokazali, kam in kako naj bi se vila nadaljna pota neodvisne obrockovske godbe devetdesetih let. Konec koncev so zrasli na zapuščini hardcorea, niso jim bile tuje tradicionalne oblike pesmi, prav v Čikagu je odjeknila prva detonacija acidhousea, in obenem še ni zamrl spomin na jazzovsko šolo AACM. Vsi ti vidiki klubskega dogajanja v Čikagu so se prenašali z enega izvajalca na drugega, in ker so bili vsi dovolj odprti za sodelovanja, so se iz teh rojevali številni stranski odvodi pod skupno predpono »post«. Kar je bila čista novinarska konstrukcija, velika večina tovrstnih izvajalcev se je otepala kakršnihkoli oznak.
Kakorkoli, Bettina se je zaradi relativnega uspeha svojih varovancev še sama preselila v Čikago in tja seveda prenesla tudi sedež založbe. Ki je kmalu prerasla okvire lokalnega in nacionalnega dogajanja, in po dobrih desetih letih se v katalogu založbe najde karseda raznolika godba. Ne glede na to, pa je razviden izbran okus odgovornih (medtem Bettina ni več edina) in njihova naklonjenost do širše spregledanih izvajalcev, tem pa je skupen entuziazem, brez katerega ustvarjanje glasbe na robu preživetja ne bi bilo mogoče.
In tu se končno lahko posvetimo konkretnemu razlogu sestavka, nedavno izdanemu DVD-ju Looking For A Thrill, s pomenljivim podnaslovom Anthology Of Inspiration. To je tisti izdelek, ki bi po prvotni zamisli moral iziti ob 10-letnici založbe, a dejansko so pravo obletnico obeležili le z vrsto koncertov v New Yorku in Čikagu. In kaj prinaša DVD, če naj bi povzel razloge in namene ene od vodilnih neodvisnih glasbenih založb? Nič manj kakor 112 intervjujev v skupni dolžini dobrih 5 ur, in na njem praktično ni glasbe! Govora je predvsem o entuziazmu, vsi vprašani, večina glasbenikov, vmes pa so tudi lastniki založb in »zgolj« feni, odgovarjajo le na eno splošno vprašanje, ki prinaša množico različnih zgodb. Namreč, kaj je bil tisti trenutek, ko so je dotični odločil, da bo svoje poglavitno zanimanje v življenju posvetil glasbi.
Thurston Moore med intervjujem Če so zgodbe resda različne, je bil osnovni povod v veliki večini podoben. Na nek način so odkrili, da je glasbo mogoče ustvarjati mimo pravil, ki jih je v povezavi z velikimi mediji zakoličila industrija zabave. Steve Albini je na šolskem izletu na prenosnem kasetofonu prvič slišal Ramones in se zapisal punk rocku (v njegovem najširšem smislu). Thurston Moore je v klubu CBGB videl kaotična Suicide, Mikeu Wattu se je odprl drug svet ob zgodnjih Pere Ubu… Ob teh imenih bi bralec že lahko opazil, da se Bettina Richards pri izboru intervjuvancev ni omejevala na izvajalce pri Thrill Jockey, želela je pridobiti kar najširši krog ljudi, ki jih obožuje in imajo po njenem mnenju močan vpliv na neodvisno komuno (kot temu pravi sama). Prvotni spisek je bil še mnogo obsežnejši od dejansko zastopanih na DVD-ju, vendar so logistične prepreke in omejen finančni vir rezultirale v okrnjen izbor, ki pa še vedno pošten zalogaj. K sreči DVD (kot medij) omogoča hiter dostop do želenega intervjuja, ti so še razvrščeni po »instrumentih«, po tematiki… Tako »sprogramirane« skupine omogočajo neposrednejšo primerjavo, spoznamo, kaj je večinoma navdihnilo kitariste, kaj bobnarje… Obenem je bila pomembna tudi postprodukcija, saj bi zgolj statična slika intervjuvanca kaj kmalu zapadla v dolgčas. Večina intervjujev je prekinjanih z popačitvami slike in zvoka, ti ločujejo posamezne sklope odgovora, vmes zareže še sekundni zvočni »ekvivalent«. Lahko bi zapisal, da so te prekinitve nadležne in moteče, nemalokrat kar v celoti pokvarijo intervju, a očitno gre za nekakšen sadomazohizem, zanikanje mitov, ki bi se lahko rodili iz spoštljivega ravnanja do oboževanih.
Iskanje intervjuvancev in koordinacija z njimi glede termina in lokacije je skupaj z zamudno postprodukcijo torej povzročilo tak zamik. Bolje pozno kot nikoli, DVD bo pač ostal tak kot je in bolje da je tak, kot so si ga snovalci zamislili, kot da bi le zaradi obletnice hiteli in končali z izdelkom, katerega bi se spominjali s slabim občutkom. Zato pa Looking For A Thrill nosi zaporedno številko 100, ki jo je Bettina zanj čuvala vse od prvotne zamisli (tri leta). Praviloma bi danes dobil zaporedno številko že krepko čez 150, kar je enako številu do sedaj izdanih albumov pri Thrill Jockey Records.
(Muska, maj 2005)

Janez Golič