TIN HAT TRIO
The Rodeo Eroded
(Rykodisc/NIKA, 2002)

Po dveh albumih, ko so bili gostujoči glasbeniki redka izjema, so tokrat Tin Hat Trio zraven povabili več gostov. Zasedba violine, klaviatur in kitare/dobra/bendža, kmalu naleti na lastne omejitve. Čeprav se že v osnovi trio spretno giblje med 'pristnim' ljudskim muziciranjem in ga v naravnem loku spelje v trenutno navdahnjene improvizirane poljane, je pomoč jazzovsko navdahnjene ritem sekcije (npr v Happy Hour) prijetna osvežitev njihove, večinoma komorno obarvane glasbe. Skratka, Tin Hat Trio ne gradi na razpoznavni melodiji, raje se poigrava s teksturami, išče pravi moment v iskanju skupnega glasbenega jezika. Izhodišča posameznih članov so namreč povsem različna, Carla Kihlstedt je klasično izobražena violinistka, moška člana tria, Rob Burger in Mark Orthon izhajata iz folk tradicije, vsem je skupna težnja po preseganju osnovnih žanrskih oblik. Od prvega tona plošče The Rodeo Eroded je jasno, da imamo opraviti z izvrstnimi glasbeniki, le tako izpeljujejo abstraktna izhodišča skladb, skice, ki se v njihovih rokah obarvajo s široko paleto zvočnih nians (v tem smislu ni za odmet odlična produkcija oz. zvok cedeja). Ko se plošča izteče, si je te skladbe težko priklicati v spomin, ostane le občutek neke prefinjene predanosti lastnemu početju.
Edina prava vokalna pesem je priredba starega country napeva Willow Weep For Me v izvedbi staroste Willieja Nelsona. Je tudi edina pesem z bogatejšim, orkestralnim aranžajem, in povsem izstopa iz konteksta albuma. Če je bila ta poteza le posledica želje po pridobivanju širšega občinstva, vsekakor ne sodi na album, če gre za slučajni, iz prijateljskih vezi rojeno zamisel, naj jim bo oproščeno. Oziroma, Willow Weep For Me bi bolje funkcionirala na mali plošči… Sicer pa, še vedno ostane programiranje oz. preskakovanje posameznih zapisov. Precej ustrezneje se je njihovemu muziciranju prilagodil Tom Waits, ki je v eni pesmi gostil na prejšnjem albumu Helium – ta podatek morda nekomu, ki Tin Hat Tria ne pozna, približa njihove glasbene težnje… V mnogih trenutkih me Tin Hat Trio spomnijo na zgodnje muziciranje belgijskih DAAU, le da so ti kmalu pretiravali v željah po posodabljanju svoje glasbe in se podali na teren, ki ga ne obvladajo najbolje (elektronika oz. sodobni postopki). Tin Hat Trio so tu previdni, zaenkrat se oplajajo z vplivi, ki se dovolj naravno zlivajo s tistim, kar počnejo sami. Zato je album The Rodeo Eroded konsistenten izdelek, a obenem dovolj raznolik, da ponuja obilu glasbenih užitkov tudi (ali celo šele) po večkratnem poslušanju.
(Rock Obrobje)

Janez Golič