TIN HAT TRIO
Book Of Silk
(Ropeadope/Ryko, 2004)

Niti na četrtem albumu Tin Hat Trio ne kažejo želje, da bi se morebiti odprli, zaigrali na vesele note ali celo svojo v osnovo komorno godbo podprli s plesnim ritmom. Kajti, mnogokrat tekom plošče zaidejo blizu ljudskim koreninam oziroma se poigravajo z motivi, ki kličejo v spomin vse od francoskih pouličnih boemov do ameriških hribovcev, a nikoli ne padejo v kliše, niti ne v žanrski okvir, saj so z leti skupnega igranja izoblikovali lastno glasbeno identiteto, ki izključuje konkretne navezave. Prav na albumu Book Of Silk so Tin Hat Trio še za spoznanje bolj obrnjeni vase, kar poslušalcu napovejo že z naslovnico cedeja: zunanji ovitek sicer kaže skupino kitajskih staroveških astronomov, ki zrejo v komet. Pojav so zabeležili v t.i. svileni knjigi in tam prej fiolozofsko kot znanstveno povezujejo neznano v naravi z lastnim notranjim svetom. Notranji ovitek cedeja krasi s temno rjavo patino prevlečena fotografija posušenih žuželk, ki dajejo vtis ustavljenega časa, in vsega, kar se Tin Hat Trio dotaknejo z glasbo, podobno namiguje na nedoločnost prostora in obdobja… Nenadna smrt Laurie Orton, žene kitarista Marka Ortona, je zagotovo doprinesla k razpoloženju plošče, čeprav se je nesreča zgodila, ko je bil trio že sredi snemanja albuma. Po tem nesrečnem dogodku niso imeli pravih razlogov, da bi v finalni miks na primer vnesli več živosti, kar se je v nekaterih zapisih zgodilo na prejšnjem cedeju Rodeo Eroded, predvsem po zaslugi gostujočega bobnarja. Tudi tokrat so sprejeli ponujeno pomoč, a razlika je očitna – ponovno je vskočila harfistka Zeena Parkins, ki je doprinesla kvečjemu k še večji razpuščenosti in na trenutke improvizaciji na licu mesta.
Navkljub splošnemu komornemu značaju albuma Tin Hat Trio skrbijo za potrebno raznolikost že z uporabljenim instrumentarijem (harmonika, bendžo, kitara, violina oz. godala, harfa…), in na drugi strani z razdeljenim avtorstvom skladb. Vsi trije so enakovredni pisci glasbe, in ker so za povrh še različnih glasbenih izhodišč, so osnovni temelji skladb dovolj raznovrstni, skupaj jih le spravijo pod isto streho. To jim vsakič uspe brez slišnih naporov, na zunaj delujejo kakor celovit organizem. So izvrstni glasbeniki, ki se dobro poznajo in vedo, kaj kdo hoče in to medsebojno tudi upoštevajo. Mnogokrat se zdi, da bi lahko improvizirali brez napora dan in noč, je pa res, da njihovo izvajanje zahteva pozornega poslušalca, sicer kaj hitro izginejo nekam za zvočno kuliso.
Plošča se že bliža koncu, pa vendarle nekaj manjka – na prejšnjih dveh albumih so za vsaj eno pesem na snemanje povabili pevca; na Helium je bil to Tom Waits (ki jih je zvabil tudi na snemanje svojih plošč) in na prejšnjem cedeju je gost Willie Nelson. No, tokrat se v prav sklepnem zapisu oglasi sama Carla Kihlstedt, torej violinistka Tin Hat Tria. Njenemu pevskemu izvajanju nič ne manjka, povsem se sklada z razpoloženjem albuma. Namreč, tudi vokalna interpretacija ne določa časa, v katerem je pesem nastala.
(Rock Obrobje, september 2004)

Janez Golič