TINDERSTICKS
Somerset House, London, Velika Britanija
22.junij, 2002

Stuart in David, foto: Matjaž Pirš Tindersticks so se odločili, da bodo poslej delovali po svojih načelih. Kar v prvi vrsti izključuje naporne, večtedenske ali celo večmesečne turneje. Raje bodo prirejali posamezne nastope v izbranih prostorih, morda celo takih, ki bi jih lahko imenovali elitni. Temu pritiče še zasedba, s katero se najbolje predstavijo, a žal za to obstajajo omejene možnosti. Namreč, simfonični orkester. Ob takih priložnostih pride njihova grandioznost do prave veljave, semplov ali posnetih trakov (play-back) pa se Tindersticks ogibljejo kot hudič križa.
Še dobro se spomnim, da so kmalu po objavi koncertne plošče Bloombury Theatre imeli dober namen popeljati s seboj 24 članski orkester po izbranih evropskih prestolnicah. Stroški nastanitve in prevoza so bili glede na prihodke preveliki, odpovedi že napovedanih nastopov so se vrstili – Dunaj, Praga, Pariz… Na koncu je ostal le London in Amsterdam. Letos so se spet odločili za nekaj tovrstnih nastopov, resda z manjšo godalno zasedbo, a vendarle. Junijski obisk Londona se je k sreči pokrival z datumom njihovega koncerta v Sommer House, graščini sredi Londona, ki na svojem dvorišču nudi idealne pogoje za tip koncerta Tindersticks.
Nastop predskupine (ime sem že pozabil) je bil povsem odveč, resda so se fantje dvakrat javno zahvalili Tindersticks za povabilo, a kaj, ko je večina prišla le in zgolj zaradi glavnih nastopajočih in komaj čakala, da se na oder počasi spravijo Tindersticks in 15 članov malega simfoničnega orkestra. Nekaj je bilo jasno od prvih taktov, če bodo nastopi Tindersticks v prihodnje res prava redkost, bodo toliko bolj dragoceni. Po slišanem sodeč, se na te dobro pripravijo, in malo opravičilo Stuarta Staplesa pred začetkom izvedbe malokrat izvedene Dancing, da bodo to pesem poskusili zaigrati kolikor toliko v redu, ni bilo na mestu, le mali gledališki vložek v igri spontanosti.
Ampak, začnimo od začetka. Oziroma od konca, kajti Tindersticks so najprej ponudili povsem svežo priredbi Hazlewoodove My Autumn's Done Come, zatem pa še dve avtorski pesmi, ki se bosta šele znašli na novem albumu, a ne pred koncem leta. Obe nekje nadaljujeta linijo zadnjih dveh, soulovsko obarvanih albumov, Can Our Love in Simple Pleasures, vsaj (po refrenu sodeč naslovljena) My Oblivion bi znala postati del njihovega železnega repertoarja. Zanimivo pa je, da so se izvedbam z obeh navedenih povsem praktično izognili, očitno so se odločili le za pesmi, ki so tudi v izvirniku posnete s pomočjo godal. V vsem sijaju so zablesteli pri izvedbah svojih malih klasik, predvsem z drugega albuma. She's Gone, Talk To Me, A Night In in v dodatku še Raindrops in Jism so ob valovanju orkestra od podrhtavanja godal do kreščenda razvijale in razvile celoten razpon značilne Tindersticks melanholije. Ravno prav razkošni in nadvse okusni svetlobni učinki luči, so ob staroveškem ambientu samega prostora pričarali dvojno naravo njihove glasbe, monumentalno in sodobno, urbano. Tekom koncerta je skupina še stopnjevala zavzetost izvedb, Stuart se je kmalu spozabil in se prepustil vrtincu zvočnega toka. Tako predanega lastnemu početju ga še nisem videl. Doslej sem vedno imel občutek, da je stalno priseben, da je spozaba le dobra igra, ki se sklada z njegovo pojavnostjo, da nikoli ne gre preko roba. Tokrat sem prvič imel vtis, da je šel…
Koncert, ki je trajal z dvema dodatkoma uro in pol, je minil kot bi trenil. K sreči, pomislim, bodo to glasbo lahko izvajali dokler bodo živi, ne da bi kdaj zastarali. In to je velika prednost pred tistimi, ki se predajajo modnim sapicam.
Ko z množico enako zadovoljnih obiskovalcem stopiva iz grajskega dvorišča naravnost v središče velemesta, občutim to brezčasno in izvenprostorsko dimenzijo Tindersticks. Malo je takih, ki jih to uspe, si rečem.
(Rock obrobje)

Janez Golič