Intervju: TINDERSTICKS

Stuart Staples, foto: Zlato Kreč Tindersticks so ena tistih britanskih skupin, ki se je uspela prebiti izven lokalnih okvirov brez skakanja na vagonček trenutno popularnih trendov (beri brit-pop). Glasbeno pot so začeli v Nottinghamu kot Asphalt Ribbons, po selitvi v London so spremenili ime v Tindersticks in najprej izdali nekaj singlic v samozaložbi. Že prvi album, naslovljen enostavno z imenom skupine, so odkrili mnogi, ki jim ni do hitro pokvarljive in instant pripravljene glasbe. Pripovedni slog Stuarta Staplesa nekaj dolguje Leonardu Cohenu, ostali se gibljejo v omehčanem zvoku Bad Seeds in žametnemu polu Velvet Underground. Drugi album (zopet brez naslova) jih je odnesel v Evropo, široka orkestracija še dodaja vtis trajnosti. Obenem so Tindersticks izdali že dva koncertna albuma, prispevali glasbo za film franciske režiserke Claire Denis (Nennette Et Boni) in pripravljajo tretjo redno ploščo. Pogovor s Stuartom Staplesom je nastal pred njihovim nastopom na Dunaju, 18.maja 1995.

Najprej bi te prosil, če lahko opišeš svoje glasbene začetke v Nottinghamu?
Ko smo začeli, sem delal z Davidom, ki igra klavir tudi sedaj v Tindersticks. On je z menoj že kakšnih 8, 9 let. V začetku je bilo težko najti prave ljudi, zamenjali smo, recimo, tri bobnarje in končno našli Dicka. Začeli smo igrati skupaj in zelo smo bili zadovoljni z njim. Kmalu pa se je Dick preselil v London. Tudi midva z Davidom sva razmišljala o tem in se kasneje tudi zares premaknila v London, a le zato, da bi lahko igrala z Dickom. V Londonu smo ugotovili, da smo izredno napredovali, in to je bilo to.
Kakšna je bila glasbena scena v Nottinghamu sredi 80-ih let?
Ni bilo scene. Pravzaprav so bili ljudje, ki so hodili na koncerte, ljudje iz bendov. To je bil zelo majhen krog glasbenikov, in če si želel delati s pravimi ljudmi, si si jih moral izposoditi pri drugih skupinah. Vse skupaj je bilo podobno avtomobilski nesreči, ljudje so se srečevali po naključju. Nottingham je pač majhno mesto in do prostora za vaje si lahko prišel peš. Sedaj v Londonu porabimo celo uro, da pridemo do prostora za vaje, in to terja tudi nekoliko truda. Zato smo ostali le tisti, ki si res želimo delati.
Ali ste izdali kakšno ploščo kot Asphalt Ribbons?
Izdali smo nekaj singlic, ki jih ni nihče opazil in tudi mi nismo ravno ponosni nanje.
Ali to pomeni, da mlad in neznan bend v Angliji težko pride do plošče?
Prvi singel, ki smo ga izdali kot Tindersticks, smo posneli v domačem studiu in ga tudi založili sami. Bilo je le 500 kosov in vse skupaj nas je stalo 700 funtov. V tem je bilo bistvo. Singel je bil naš, kajti nismo želeli, da bi nam kdo drug govoril, kako in kaj. Tako se je vse skupaj pravzaprav začelo.
V katerem trenutku ste postali širše znani, torej, s katero ploščo ali nastopom?
Mislim, da se je naša priljubljenost večala vse od prvega singla. Zatem smo izdali drugo singlico, Marbles, ki se je že bolje prodajala. Pravo zanimanje za nas pa se je začelo po prvem albumu in mislim, da se še povečuje. Na lanski evropski turneji si nas je ogledalo pol manj ljudi kot sedaj.
Kakšne vrste promocija je najprimernejša za tip skupine, kot je Tindersticks? Je to izdajanje plošč, so to koncerti ali mogoče video spoti?
Za promocijo skrbijo drugi, nam gre le za čimboljše izvedbe. Pravzaprav ne vem, kakšna naj bi bila najboljša promocija. Trudimo se, da delamo najbolje, kar znamo; da pišemo prave pesmi, da ustvarjamo prave melodije. Šele potem pride igranje v živo in snemanje plošč. Poskušamo ujeti pravo razmerje med temi stvarmi, ker te lahko preveč snemanj ali igranja v živo utrudi.
Kako sta z Davidom našla prave ljudi za delo v skupini?
Nisva jih niti iskala, pravi ljudje so kar prišli. Sicer pa skupina ni ideja enega človeka, ampak skupek doprinosov vsakega člana. To nas dela, kar smo. Vse od začetka nisem gojil nobenih pričakovanj, da lahko obvelja ravno moja izbira.
Kako ste prišli k založbi This Way Up?
Pri tej založbi je delal človek, ki nas pozna že od našega prvega singla in je hodil na naše nastope v Londonu še v času, ko je prišlo na naš koncert 20, 30 ljudi. Vseeno smo potrebovali 8 mesecev, da smo se prepričali, da mu lahko verjamemo. Imeli smo ponudbe velikih založb, vendar smo se glede na ponudbe odločili, da podpišemo za This Way Up, in zanje smo izdali album.
Samo nekaj mesecev po prvem studijskem albumu ste izdali koncertno ploščo.
Igrali smo v Amsterdamu in koncert je snemala lokalna radijska postaja. Tedaj nismo razmišljali o objavi teh posnetkov, pravzaprav smo pozabili na to. Šele kasneje smo preposlušali posnetke, kvaliteta je bila odlična, in odločili smo se, da poslušalcem ponudimo koncert na plošči. To ni redna izdaja, služila nam je v prvi vrsti za promocijo in s poštnimi naročili so jo lahko dobili člani našega fen kluba. Mislim, da so izvedbe dobre na prav poseben način.
Vaš drugi album prinaša v veliki meri občutja, ki so navdahnjena z Evropo. Lahko slišimo recitacijo v francoskem in španskem jeziku, naslov enega komada je v nemščini?
Prej preprosto nihče od nas ni imel možnosti potovati. Če si iz Nottinghama, je bilo razburljivo že to, da si odšel v London, kaj šele kam dlje. Pozneje, ko smo s skupino potovali po svetu, smo šele ugotovili, da je Angljija pravzaprav majhen del sveta. In London je še toliko manjši.
Torej je bil navdih le potovanje po Evropi?
Ja, saj smo Angleži zelo zaverovani vase, v primeri z ostalo Evropo. Zadnje čase smo si ogledali veliko starih evropskih filmov, poslušali evropsko glasbo, in pri tem smo ugotovili, da se zanimive stvari ne dogajajo samo v Angliji in Ameriki.
foto: Matjaž Pirš Lahko razkrijete načrte za naprej?
Pred kratkim smo imeli v Angliji dva nastopa skupaj s simfoničnim orkestrom in nekaj podobnega načrtujemo za Evropo v septembru, obiskali bomo Berlin, Pariz, Prago in Dunaj. Oktobra gremo na ameriško turnejo, potem pa se vračamo v London, kjer bomo snemali novo ploščo.
Bral sem, da ste posneli dve priredbi, prvo benda Pavement in drugo Toma Waitsa?
Zaprosili so nas, naj posnamemo kaj za prihajajoči Waitsov "tribute" album. Najprej smo samo poskusili posneti nekaj, kar bi bilo primerno, kar bi nas zadovoljilo. To je naš normalen način dela. Tako smo se poigravali tudi s to pesmijo Pavement, ki nam je zelo všeč, in na koncu smo bili zadovoljni z izvedbo. Pesem bo izšla na singlu za ameriški Sub Pop prav ta teden.
Kako izbirate pesmi, ki jih prirejate?
Kar naredimo jih. Ne gledam na to, da so Pavement tako drugačni od nas, medtem ko lahko Kathleen zlahka primerjaš z našo glasbo. Pomembno je, da ti pesem nekaj pomeni in bi rad naredil iz tega nekaj svojega.
Razumem Townes van Zandt in Tom Waits, ampak Pavement?
Pomembna je domišljija, ne glede na to, kakšno vrste glasbe igraš. To nima nobene zveze s stilom ali čim podobnim. Medtem ko je Townes van Zandt takorekoč logičen, nas s Pavement povezuje način razmišljanja in pisanja pesmi.
Mislim, da je to vse, kar sem želel vprašati. Imate mogoče še vi kaj za dodati?
Ne, hvala.

MP3 odlomek/excerpt (1'07", 461Kb)

Janez Golič