Intervju: TINDERSTICKS (2003)![]() Tindersticks ste končno v Sloveniji. Naprej greste še na Hrvaško, Srbijo, celo v Turčijo. Lahko pričakujemo kake nove vplive teh območij na vaši naslednji plošči? Stuart: Ne vem. Vedno si lahko pod vplivov česarkoli, za nas je zanimivo že, da gremo tja. Dovolj je, da se sprehodimo po ulicah mesta, ni nujno, da bomo poslušali glasbo. Dickon: Vse, kar počnemo, vpliva na našo glasbo, tudi kraji, ki jih obiščemo. Težko rečemo, da ker smo bili v določeni deželi, smo tudi pod tem vtisom. Verjetno se to zaleze v nas podzavestno. Ko ste v kraju, kjer še niste bili, greste morda v muzej… Stuart: Poskušamo, a običajno za to med turnejo niti nimamo časa. Sprehod skozi mesto, opazovanje ulic in ljudi je lahko enako navdihujoče. Se kdaj vrneš v mesto, ki ti je bilo všeč med turnejo, pa za ogled nisi imel časa? Recimo, na počitnice? Stuart: Na počitnice skoraj ne hodim, nimam časa. No, včasih se res vrnem v kakšen kraj, želim si na primer v Carigrad, kar imamo itak v načrtu tekom turneje. Posneli ste že nekaj filmske glasbe, kako običajno pristopate k skladanju? Dickon: Različno. Za film Trouble Every Day smo imeli naslovno pesem že pripravljeno, napisali smo jo že za album Curtains, ko smo ugotovili, da je primernejša za soundtrack. Ko smo prejeli ponudbo režiserke Claire Dennis, je bilo to povsem logična izbira, in večina ostale glasbe za ta film so v bistvu variacije naslovne pesmi. No, nekaj glasbe smo posneli povsem na novo. Skladate vzporedbo z gledanjem filma? Dickon: Sam sem posnel glasbo za njen novi film in sicer sem imel večino glasbe že posnete in sem potem le izbiral primerne odlomke. S skupino smo res skladali sproti, ko smo si ogledovali filmske odlomke oziroma smo skupaj usklajevali kaj in kako bi bilo primerno za določen prizor. Še vedno ste skupina istih šestih članov. Kaj vas veže skupaj? Stuart: Tega se nismo nikoli spraševali. Zagotovo nam glasba daje nekaj, kar nas veže in kar si delimo, kar nam je skupno in kar potrebujemo. Nismo skupina, ki rada govori o svoji glasbi, o svojih pesmih, ampak govorimo o čemerkoli drugem. Druži nas ustvarjalnost, potreba da se razvijamo, to nam daje polet… Dickon: Smo različni karakterji, imamo pa tudi skupne lastnosti, in ko se združimo, postanemo močna skupina ljudi. Položaj je podoben kot v kateremkoli drugem odnosu, kdaj se vprašaš, zakaj si še skupaj, odnos postane težaven, ampak verjamemo vase in da je to tisto, zaradi česar nadaljujemo. Verjamem pa, da so v teh 12 letih bile krize. Stuart: Stalno. Na eni od prejšnjih turnej je vaš bobnar kar izginil, in ste potem nekaj koncertov igrali brez njega. Stuart: Ja, to je bila ena od pozitivnih izkušenj. Kar naenkrat ni videl svojega mesta v skupini, potreboval je spremembo. Brez njega smo pristali v nekem novem položaju, šele tedaj smo spoznali, kako pomemben član je. Ko je prišel nazaj, smo mu prepustili ta manjkajoči prostor, in spoznal je, potrebujemo drug drugega in da ljudje radi igrajo z njim. Pač ni gonilna sila skupina, ni nekdo, ki bi določal tempo ali dejansko ustvarjal glasbo. Že priključil se je nekako s strani, nikoli ni bil v središču. Moral je spoznati, da naša glasba deluje na določen način, da je osnova naše glasbe bas kitara in se ostali vrtimo okoli kakor sateliti. Se pesem Can We Start Again nanaša na krizo v skupini ali je le preprosta ljubezenska pesem? Stuart: Oboje. Mislim celo, da so vse naše pesmi, ki so napisane kot ljubezenske, nanašajo na razmere v skupini in na proces ustvarjalnosti, in ne gre le za ljubezen do ženske… To, kar prelivamo v pesmi, v glasbo, je bila vedno ljubezen. Ves čas pa ste komercialno dovolj uspešni. Dickon: Vedno smo imeli za preživetje. Verjetno, če bili še uspešnejši, bi prišlo do dodatnih napetosti, ali pa bi se polenili… V redu je, da se moramo truditi za preživetje. Ste zadovoljni z odzivom medijev doma, v Angliji? Dickon: Niti ne, ampak to nima dosti opraviti z nami. Glasbeni mediji kar naprej mitologizirajo stare skupine kot na primer The Beatles, iščejo njihove naslednike. Ker delujemo že kar nekaj časa, nas novinarji že pozabljajo, pišejo le o modi in glasbenih trendih. Naša glasba pa se ne vklaplja v trenutno sceno. Ampak za nas nas je pomembno le, kar počnemo sami. Z novim albumom Waiting For The Moon se vračate k prvima dvema albumoma, predvsem v smislu orkastracije in tudi ni teh elementov soula in funka kakor na Simple Pleasures in Can Our Love… Je bila to, da se vrnete k razpoznavnem, čistem slogu Tindersticks, zavestna odločitev? Stuart: Ja, večinoma je bilo to zavestno. Spoznali smo namreč, da pravzaprav nimamo druge izbire. Ponovno smo želeli smo delati karseda spontano, in na nek način nismo dovolili našim dušam, da bi razmišljale. Proces je povsem preprost; v glavi imaš neko idejo za pesem, ki jo zaigraš ljudem, ljudje se na to odzovejo in to posnameš. Kar pomeni, da je glasba odraz tega, kar smo in ne toliko, kar delamo. Po albumu Curtains nismo vedeli, kam naj se še obrnemo. Zato smo za Simple Pleasures naš način dela obrnili na glavo, vse smo počeli ravno nasprotno, v smislu pisanja pesmi, iskanja navdiha… Mislim, da nas novi album vrača nazaj, od koder smo prišli, s tem da smo se sproti veliko naučili. Zato obstaja bistvena razlika; prvi trije albumi so bili zgrajeni na idejah, medtem ko nova plošča izhaja iz našege igranja, naših izkušenj. Tudi posamezne ideje so sedaj prerasle v nekaj skupnega. Dickon: Ja, z novim albumom smo se želeli vrniti k začetni spontanosti, medtem ko smo na prejšnjih dveh ploščah iskali neke nove izrazne možnosti, odpirali meje. Dickon je v nekaj pesmih prevzel glavni vokal. Se zaradi tega počutiš manj obremenjenega, konec koncev ti ni treba napisati vseh pesmi za album? Stuart: Sploh ne razmišljamo na ta način. Naša skupina se oplaja s pretokom energij, in energije posameznikov naraščajo in padajo. S tem se moraš sprijazniti, tudi prilagoditi. Ko napišem pesem, se zraven vprašam, bo ta pesem dovolj dobra, da bo navdihnila ostale člane v skupini? Tako delujemo. Če kdo prinese idejo, ki premakne celo skupino, delamo skupaj naprej na tem, kar pomeni, da ne sprejemamo avtomatično vse, kar kdo prinese v skupino. Torej če kdo drug prinese boljšo idejo, ne čutim zaradi tega nobenega pritiska. To je pač proces, ki nas dela skupino. Dickon, se je bilo težko izpostaviti, ko je Stuartov stil petja vendarle tako poseben in nekako določa slog skupine? Dickon: Ne, ni bilo težko, bil je povsem naraven razplet, saj sem vedno pel na naših ploščah. Za novo ploščo sem sam napisal nekaj pesmi in bilo je logično, da jih namesto Stuarta odpojem sam. Zanimivo je, da so nekateri recenzentje, na primer na spletni prodajalni amazon, celo zamenjali vajine glasove, opisujejo 'Stuartovo' petje v pesmih, ki jih dejansko poje Dickon. Dickon: Ja, to sem bral in bilo je prav zabavno. Ti ljudje ne bi smeli biti kritiki, če zamenjajo glasove. Stuart: Verjetno če poslušaš površno, se zdijo najini glasovi podobni, ampak ljudje, ki nas dobro poznajo, naju hitro ločijo in razumejo različne poglede. Si se, Dickon, trudil, da bi zvenel podobno kot Stuart, da bi se vklopil v značilni zvok Tindersticks? Dickon: Ne, to je moj normalen izraz. Verjetno sta najina glasova podobna že zato, ker sem toliko časa pel spremljevalne glasove in se nekako prilagodil Stuartu. Že na primer na drugem albumu pojem prvi verz prve pesmi, in mnogi tega sploh niso opazili. ![]() Stuart: Rekel bi, da ne gre za premišljeno idejo. Dickon mi je dal CD, na katerem je bilo posnetih nekih 67 osnutkov, in na štirih, petih se je pojavil ta motiv, Waiting For The Moon. Najprej sem jih preslišal, delal na nečem drugem, ampak Dickon mi je stalno ponavljal te osnutke, in ko sem jih tudi sam zapel, sem takoj vedel, da bodo to tisto pravo. Čez pol ure je bila pesem končana. To je krasna plat glasbe; za razliko od filma ti ni treba vsega razumeti, samo slediš občutku in če je ta pravi, si na pravi poti. Zadaj ni nobene splošne, premišljene ideje oziroma sporočila. Ampak če bi že razčlenjeval pesem, gre za iskanje nove lune, in to, kar si že sam rekel, iskanja razloga. Tvoj način petja je zelo melodramatičen, ampak vmes lahko zaznamo prikrit humor. Ampak na novem albumu si povzel besedilo dramske igre Sarah Kane, 4:48 Psychosis, ki zaradi njene slutnje smrti in dejanskega samomora nima tega pridiha. Je preveč resničen. Stuart: Zame je skladanje glasbe lovljenje stvari v glavi, medtem ko ideje za pesmi prihajajo od zunaj. Ko sem si ogledal to dramsko igro Sarah Kane, me tisti trenutek ni vznemirila, ampak nekaj je bilo v njenem besedilu, da sem ga želel raziskati. Šele ko sem njeno igro bral v pisni obliki, me je prevzela bolj kot kaka pesem. Torej, zame ne obstaja te vrste pravila, da mora biti v besedilu humor, ali karkoli drugega, gre bolj za to, ali je čustveno dovolj močna, kaj vsebuje, kaj imaš od tega… Ko sem njene besede položil v glasbo, je vse učinkovalo povsem naravno, vse se je ujemalo. Nikoli nisi ponovil dueta z isto pevko, vedno si zapel oz. posnel le eno pesem s Carlo ali Paulo Frazer, Ann Magnuson…? Stuart: Stalno raziskujem (smeh). Imate kakšne posebne želje po sodelovanjih, bi radi posneli glasbo za kakega vam ljubega režiserja? Dickon: Gre bolj za to, da se najdemo ob istem času na istem mestu, nimamo spiska ljudi, s katerimi bi radi sodelovali. Vsi moji priljubljeni filmski režiserji imajo svoje skladatelje, na primer David Lynch ali Pedro Almodovar, tako da… Nisem razočaran, ker je glasba v njunih filmih že del tega, kar počneta, gre za tesno povezano relacijo. Torej sodelujem sproti, kakor nanese. Znani ste tudi kot skupina, ki skrbno izbira predskupine, nam lahko priporočate v poslušanje katero od teh? Dickon: Na prejšnji turneji je bil z nami James Yorkstone, škotski glasbenik, na tej turneji je z nami avstralska skupina The Devastations, ki jo sedaj že poznate, potem je tu ameriški pevec Josh Ritter, njegov prvi album je res dober. Na vaši spletni strani sem bral, da nameravati objaviti prve štiri albume v obliki dvojnih cedejev, torej z dodatki? Dickon: Ja, na teh izdajah bo obilo še neizdane glasbe. Na primer, na prvi album bomo pritaknili demo posnetke, Dave je posnel zabavne kratke odlomke, bo tudi nov ovitek, tako da ne boste kupovali še enkrat iste plošče. Na začetku ste bili dosti bolj ustvarjalni, kasneje so se premori med ploščami podaljševali, pesmi je bilo manj… Dickon: Zagotovo. To se dogaja z večino avtorjev. Za prvi album zbiraš pesmi pet, morda deset let, kasneje pa moraš delovati še na drugih področjih, na promociji, stalno nastopaš… Z leti tudi spoznaš svoje zmožnosti, svoje meje. Verjetno smo zato za novi album porabili več časa kot običajno. Pesmi smo pustili, da 'zrasejo', morda smo vse skupaj čakali celo leto. Vendarle ostajati zvesti 'pravim' instrumentom, ne uporabljate semplov, ne delate plesnih miksov. Dickon: Ne gre zato, da ne bi hoteli uporabiti semplov ali podobnega sodobnega pristopa h glasbi, ampak tega ne potrebujemo. Smo skupina šestih članov, ne potrebujemo glasbo nekoga drugega, ki bi postala naša… Raje kot da uporabimo tuj semple, to odigramo sami. Čeprav včasih uporabimo zanko na bobnih, tako je posneta pesem Marbles, so še drugi deli, ki so zazankani, ampak tega ne boš niti opazil. Pred časom sem prebral, da načrtujete samostojne projekte? Stuart: Nič konkretnega. Najprej bi radi končali turnejo in potem bi šele videli, kam nas bo zaneslo, kaj nas bo navdihnilo, kako se bomo počutili kot skupina. Ker, po tako obsežni turneji se počutiš izpraznjenega… Dickon: Jaz sem že pred letom napisal glasbo za zadnji film Claire Dennis, o čemer sem ti že pravil, sicer pa sem letos pripravil več aranžmajev ali igral na ploščah drugih izvajalcev, in bilo je zelo zabavno. (za nekaj odgovor okrajšan intervju objavljen v reviji Muska, december 2003)
Stuart: MP3 odlomek/excerpt (1'14", 506Kb)
Janez Golič |