Portret: TINDERSTICKS

Tindersticks so soundtrack za film noir, glasba nespečnih in blodnih po nočnem velemestu, glasba zavrnjenih zaljubljencev, boemov in drugih izgubljenih duš. Izza podobe uglajenih gospodov srednjih let pa tiči nemirni duh, ki govori o srhljivi blaznosti, o norostih, ki so del nas vseh, in skozi naturalistične prispodobe razgalja vso bedo naše telesne odvisnosti. Stuart nam svojih sporočil ne prinaša na pladnju. Njegova besedila niso zaključene zgodbe z jasnimi sporočili, so le fragmenti, ki sestavljajo skupek vtisov. Besedil si nikoli ne zapisuje, zapisane ima kvečjemu ključne misli, katere svobodno povezuje in pušča povsem prosto pot poslušalčevi interpretaciji. Kako malo mu je mar za razumevanje pesmi, pove še dejstvo, da Tindersticks besedil ne objavljajo na ovitkih plošč, skozi Stuartovo momljanje pa se prebijejo le redki.

Zametki skupine segajo v sredino osemdesetih let, ko sta se v Nottinghamu srečala pevec Stuart Staples in klaviaturist David Boulter. Njuno udejstvovanje v eksperimentalno usmerjeni zasedbi Asphalt Ribbons ni bilo deležno širše pozornosti, prav tako sama nista bila najbolj zadovoljna z ostalimi člani skupine niti s posnetki, objavljenimi na nekaj singlicah. Glasbena scena v Nottinghamu je bila dokaj zaprta, ljudje, ki so hodili na koncerte, so bili pravzaprav ljudje iz drugih bendov. Taisti ljudje so se pogosto selili iz skupine v skupino, ali igrali kar v več zasedbah hkrati. Tako stanje ni bilo vprid resnejšemu ukvarjanju z glasbo in počasi in zanesljivo je zorela ideja o selitvi v otoško glasbeno središče, v London. Za to, dokaj tvegano potezo, so se odločili trije člani sedaj že preimenovane zasedbe - Tindersticks. Pravzaprav je bil violinist Dickon tisti, ki mu je dokončno presedlo stanje v Nottinghamu - on gre v London, pa četudi sam! Šele v nekaj širšem okolju je originalna trojka lahko našla somišljenike, ki so bili trdno odločeni, da uresničijo povsem samosvojo glasbeno vizijo.

LONDON

Prvo malo ploščo so Tindersticks sami založili, poslikali ovitek in lastnoročno spisali spremne besede namenjene medijem. Plošča Milky Teeth je šla mimo skoraj neopaženo. Drugi single Marbles je že vzbudil širšo pozornost, predvsem tistih, ki se niso lovili na zadnje modne sapice in v so mrakobno melanholični poemi prepoznali trajnejše vrednosti. Tindersticks pa so še vedno ljubosumno skrivali svoje umetnine. Najraje so pesmi objavljali za male neodvisne založbe, katerim so lahko zaupali in s katerimi so bili tudi v osebnih stikih. Za Domino je izšel single Unwired s priredbo Bowiejeve Kooks, za Clawfist je v seriji Singles Club izšel split single z Gallon Drunk, oboji so prispevali svoje priljubljene filmske teme, za Rough Tradov Singles Club so prispevali priredbo pesmi A Marriage Made In Heaven Leeja Hazelwooda in za Sub Pop je prav tako v seriji Singles Club izšla plošča z naslovom The Smooth Sounds Of Tindersticks s priredbo pesmi skupine Pavement. Odgovorni pri založbi This Way Up so se trudili osem mesecev, da so pridobili potrebno zaupanje previdne šesterice, in končno dobili podpis, ki je omogočil objavo vseh nadaljnih plošč skupine. Prvenec, preprostega naslova Tindersticks, je skupina objavila na dvojnem vinilu in enojnem CD-ju, a z jasno naklonjenostjo do vinila, saj je na njem objavljena pesem več, resda le krajši inštrumental, pa vendarle. Tudi nadaljne izdaje so vprid kupcem vinila, kot da bi nam želeli sporočiti, da je v ospredju le glasba, in da se je za popolni užitek včasih potrebno malce potruditi. Priročno rokovanja s cedeji mnogokrat prinese zraven površno spremljanje ter živčno preskakovanje s pesmi na pesem. Vinil narekuje več pozornosti, celo spoštovanja, da o celostni podobi plošče sploh ne izgubljamo besed.
Prvi album prinaša nekaj izjemnih pesmi, pravih malih klasik, ki jih lahko postavimo ob bok sodobnim evergreenom Nicka Cavea ali Leonarda Cohena. Osnovni tek skladb je običajno karseda preprost, zgrajen na enostavnem vzorcu klaviatur oz. klavirja in globoko momljajočem glasu Stuarta Staplesa. Znotraj tega si skupina privošči dovolj svobode; zlahka vključi gosta Terryja Edwardsa na trobenti in pihalno sekcijo. To šele dodaja potrebno dinamiko, neverjeten razpon možnosti in konec koncev nasprotij, kjer se krešejo melanholija in monumentalna moč sedemčlanske zasedbe.
Ob izjemnih skladbah, ki so še danes del repertoarja skupine, na prvencu najdemo tudi nekaj povprečnih, mogoče prehitro zloženih in nenavdahnjenih pesmi. Tudi zvočno so pesmi neuravnotežene in ostaja vtis, da so Tindersticks prehitro izkoristili priložnost za objavo (dvojnega) albuma. Med 21-imi pesmimi se je skoraj morala najti kakšna manj prepričljiva, a kakor koli, plošča predstavlja dober prerez njihovega zgodnjega obdobja.
Le nekaj mesecev po objavi studijskega albuma so Tindersticks ponudili še koncertno ploščo, kot da bi nekako želeli popraviti vtis preširoko zastavljenega načrta. Plošča Amsterdam, February 94, že z naslovom pove, kje in kdaj je bila posneta. Očitek, da poskuša skupina izstisniti še kak šelesteči bankovec iz žepov svojih vse številčnejših oboževalcev, ni na mestu. Plošča je bila namenjena le članom njihovega kluba ljubiteljev v Londonu in jo je bilo mogoče za relativno majhne denarje (8 funtov, za razliko od običajne cene CD plošče v Angliji, ki znaša vsaj 12 funtov) nabaviti le preko poštnih naročil. Izbor pesmi predstavlja najsvetlejše trenutke dotedanjega delovanja skupine, vključno s priredbo pesmi Kathleen teksaškega trubadurja Townsa Van Zandta, ki je našla mesto tudi na njihovem naslednjem singlu.

EVROPA

Skupina pa, kot da ne pozna počitka. Stalno nastopa, predvsem po evropskih prestolnicah, in nabira izkušnje. Nova obzorja, ki so se jim odprla ob obisku evropskih mest, poslušanju evropske glasbe in ogledovanju (predvsem starih, še črno-belih) evropskih filmov, so zajeta na njihovem drugem, zopet nenaslovljenem albumu. Zaradi lažjega (spo)razumevanja, je plošča neuradno dobila preprost naslov Second Album. Tokrat so Tindersticks odpravili pomankljivosti prvenca. Vse pesmi so polno zaokrožene, vendar dovolj raznolike, da vseh sedemdeset minut vzdržujejo našo pozornost. Kupci dvojne vinilne plošče so zopet v prednosti, za povrh so dobili še mali kos črne plastike s francosko različico pesmi No More Affairs (Plus De Liaisons). Že uvodna pesem albuma je naslovljena v španskem jeziku, El Diablo En El Ojo, in nas tako uvede v široko paleto evropskih vplivov. To poudarjajo orkestralni aranžmaji, ki jih je za godalni kvartet pripravil Terry Edwards. A Night In je mogočna skladba, le Stuart Staples ostaja zadržan med viharjem zvoka. My Sister je daljša pripoved, obskurna zgodba o dekletu, ki plačuje za svoja neuravnovešena dejanja in na koncu pristane v preranem grobu. Pomenljiva je tudi No More Affairs, priznanje dokončne zrelosti, za katero se skrivajo male predrznosti. Izstopa še Travelling Light, že zato, ker jo v duetu s Stuartom zapoje Carla Torgerson iz skupine Walkabouts. Kasneje jim trije člani vrnejo uslugo ter pomagajo na njihovih ploščah kot na samostojnih izletih Chrisa in Carle.
Glasbo, polno orkestralnih aranžmajev, je bilo vse težje izvajati v živo. Tindersticks so se počasi selili iz rockovskih klubov v prave koncertne dvorane, še najraje pa v gledališke prostore. Za čim vernejšo predstavitev plošče so najeli 24 članski orkester in nastopili v londonskem Bloomsbury Theatru. Podobno izkušnjo so želeli na sedmih nastopih ponuditi še evropskemu občinstvu, kar se je izkazalo za prevelik finančni zalogaj in vse skupaj je ostalo le pri nekaj koncertih blizu domačega otoka. Žal sta takrat odpadla prav Dunaj in Praga. Ostane zapis na plošči, torej je drugi studijski plošči sledil drugi koncertni album, The Bloomsbury Theatre, 12.3.95. Kot po pravilu je tudi ta album na dvojnem 10" vinilu ponudil pesem več, in to prav monumentalno My Sister.
Po nastopu v Parizu jih je za odrom obiskala francoska filmska režiserka Claire Denis in izrazila spoštovanje in navdušenje nad njihovo glasbo. Pravzaprav je želela nekaj več - prosila jih je, da bi pripravili glasbeno ozadje za njej naslednji film, Neneth Et Boni. Claire ni neznano ime v filmskem svetu, in če razkrijemo, da je kot asistentka režije sodelovala s takimi mojstri kot so Dušan Makavejev, Wim Wenders (pri filmu Nebo nad Berlinom) in Jim Jarmush (v Down By Law), je vsaj približno jasno, kaj lahko pričakujemo od njenega filmskega podviga. Tindersticks so na predlogo posneli večinoma inštrumentalne fragmente, krajše zvočne skice, ki polno zaživijo le ob sliki na filmskem platnu. Soundtrack iz filma je vseeno objavljen na plošči, sam film pa so v Londonu premierno prikazali konec lanskega leta v sklopu petih zaporednih nastopov Tindersticks v dvorani ICA. Vsak od teh nastopov je bil nekako tematsko zaokrožen - enkrat so večinoma ponudili priredbe, drugič je njihov nastop slonel na zvoku klaviatur, naslednjič je bil napol akustičen itn.

IN KONČNO SVET?

Tindersticks so že lansko poletje začeli s poskusnimi snemanji za tretji redni studijski, (pravijo tudi) najtežji album. Vmes so stalno koncertirali, odšli na krajšo turnejo po Ameriki, ki pa jih je sprejela dokaj zadržano, kar veliko pove o "kulturnih" razlikah stare in nove celine. Vseeno so prav v New Yorku posneli del gradiva za nov izdelek in povabili k sodelovanju igralko in pevko Ann Magnusson iz že rahlo pozabljene zasedbe Bongwater. Kam približno nese njihova zanimanja kažeta še dva gosta, izvrstna kubanska trobentača, Jesus Alemany in Joe de Jesus. Morda bomo ob pesmih s plošče Curtains celo plesali na ritem tanga in salse? (Muska, 1997)

Janez Golič
Glej še prevod pesmi My Sister, ocene albumov Tindersticks, Tindersticks (2nd album), Curtains, Simple Pleasures, Can Our Love... in Waiting For The Moon, vtis s koncerta v Londonu leta 2002 ter intervju s Stuartom.