TINDERSTICKS
Tindersticks
(This Way Up, 1993)
Uspeh skupine Tindersticks, četudi le v okvirih britanske neodvisne produkcije, je dokaj nenavaden. Res pa je, da bi se glede na zvodenelo in lažno napihnjeno sceno na otoku lahko tudi tamkajšno poslušalstvo počasi naveličalo okostenelih zabavljačev in se obrnilo k iskreni izraznosti. Stuart Staples, prvi glas Tindersticksov, vse podreja ravno temu. V osnovi šesterica izvaja nepretenciozno glasbo, ki mnogotega jemlje pri žametnem polu The Velvet Underground, v redkih spačenih izletih se opirajo na Toma Waitsa in v jeznih obratih na Nicka Cavea. To so le približne navezave in nikakor ne le poklon velikim vzornikom. Tindersticks so vseh 21 pesmi na debiju ovili v patino, zvok je neobrušen in marsikateri "sodoben" band si takšne produkcije ne bi dovolil niti na demo posnetkih. A za iskrene namene Tindersticks je tak zvok kot naročen - in kako prijetno je zopet slišati glasbo, kjer bobni zvenijo kot bobni, kitara kot kitara in violina kot violina - vse brez pomoči elektronike. Staples na vse to momljajoče nalaga recitale o prepitih nočeh, izgubljenih ljubeznih in velemestnih frustracijah. Omenit gre še vsaj Terryja Edwardsa, gosta na plošči "Tindersticks", ki je s svojimi vpadi saksofona dopolnil splošni vtis razpuščenosti. Tisti, ki iščete v glasbi kakršnokoli popolnost, boste ob Tindersticks obupali, če pa vam gre vsaj malo za razpoloženje in iskreno podajanje občutij, potem je ta album kot naročen za vas.
(Rock Vibe)
Janez Golič
