TINDERSTICKS
Tindersticks (2nd album)
(This Way Up, 1995)
Tindersticks so z drugim albumom stopili še korak naprej v razgrajevanje pop forme. Ne v smislu premišljenega oz. artističnega preseganja enostavnih obrazcev, ampak vsled njihovih avtentičnih namenov. In ti nameni so tako prekleto primarni. Glasba naj bo le zvočna ilustracija naših želja oz. občutij in tukaj delitev na podzvrsti odpade.Če je glasba na prvi plošči še slonela na klasičnih rock temeljih, resda prepojenih s patosom zvočne razpuščenosti, nova plošča pomeni dokončen prelom z rockovskimi vzgibi. epogrešljivi Terry Edwards je poskrbel za orkestracijo, kar skupaj s širokim izborom ostalih inštrumentov tvori bogato zvočno sliko. V to so potopljeni momljajoči stihi izgubljenih ljubezni, ki jih prispeva skesani dandy Stuart Staples. Glasba nas ponese še dlje nazaj v čase napol boemskih umetniških krogov evropskih prestolnic, in Tindersticks tudi s svojo pojavo nostalgično hlastajo za vedno izgubljenimi ideali. Njihova melanholija ni bolesna, niti osvobajajoča, je le odraz stanja duha, ki se mu ne želijo upreti. Pravzaprav so Tindersticks slišati zadovoljni s svetom, ki ga vse verneje ozvočujejo.Evropski duh, ki veje iz njihove glasbe, jim daje prizvok monumentalne lepote, ki z leti ne zastara. Ni sledi želja po skakanju na vagončke zadnjih modnih trentov, ne v glasbenem ne produkcijskem smislu. Njihova glasba je pravi ekvivalent staremu evropskemu filmu noir, ki ne podlega zobu časa, ampak s svojim statičnim ozračjem pomirja v trenutkih, ko se nam vse ostalo povzpne že daleč čez glavo.
(GM)
Janez Golič
