TINDERSTICKS
Curtains
(Island, 1997)
Na začetku se vse odvija prehitro. Skupina še oblikuje slog, gradi svojstveno vizijo, se uči in usklajuje. Ko je zgodnje, običajno najbolj razburljivo obdobje mimo, sledi obdobje zrelosti, tudi predvidljive glasbene usmeritve. Kaj ostane? Seveda dobre pesmi, domiselni aranžmaji in zvočna sorazmerja. Tindersticks so v obdobju, ko so trdno zakoličili svoja glasbena prepričanja. Zlahka vsrkajo nove izkušnje, četudi prihajajo iz povsem drugačnih glasbenih sfer. Gostujoči glasbeniki pravzaprav učinkujejo kot začimba, kot dodatek že izoblikovanih pesmi. Sami Tindersticks pač niso virtuozi na svojih inštrumentih, obvladujejo jih le toliko, da uresničijo svoje zamisli.
Curtains je v mnogočem nadaljevanje njihovega Drugega Albuma. Že uvodna Another Night In povezuje obe plošči, ne le z naslovom, tudi počasen, sinkopirani ritem učinkuje kot odmev. Buried Bones spomni na Traveling Light, le da Carlo zamenja Ann Magnusson. Še bližje občutjem lahkotnega potepanja je Rented Rooms, in zopet se pod eleganco gospoda srednjih let prikrade moteča, kar zajedljiva misel, namenjena obema... Tudi orkestralni aranžmaji spomnijo na povzdignjen slog predhodne plošče, vendar tokrat ostajajo v vlogi spremljajočega pritrjevanja. V ospredju je pač momljajoči, komaj razumljiv glas Stuarta Staplesa, ki počasi, v ritmu jutranjega mačkastega valčka posreduje stihe boleče melanholije. Rahlo oživi le v redkih trenutkih, v zvočno bogati Bathtime, hitri The Fast One ter skoraj tipični Let's Pretend. Vendar se vsi preskoki zglajeni, zlijejo se v edinstven občutek, da prisostvujemo zaključeni predstavi neke težko določljive preteklosti in že malce pozabljene vsebine. Zagotovo pa je to predstava, kjer na koncu oder zastrejo težke, krvavo rdeče žametne zavese...
(Muska)
Janez Golič
