TINDERSTICKS
Simple Pleasures
(Island/Multimedia, 1999)
ARAB STRAP
Elephant Shoe
(Go! Beat / Multimedia, 1999)

Warren Ellis iz Dirty Three mi je že pred časom razkril, da se za navdih lahko zahvališ samo bogu. Nikoli ne veš, kdaj izpuhti in ne prikliče ga več še ne-vem-kakšno znanje in izkušnje. Nekaj takega se je zgodilo šesterici Tindersticks po albumu Curtains, skupina je zašla v krizo, ki ji še sami niso vedeli razloga. Kasneje so priznali, da so bili pravzaprav že pred razpadom, kot posledico izgube smeri in razumevanja v skupini. Kot je navdih izginil, se je spet pojavil. Verjetno kot spontana želja po nadaljnem ustvarjanju. In ob spoznanju, da jim gre konec koncev le za tisto, kar so izrazili v naslovu plošče.
Tako je uvodna Can We Start Again več kot še ena ljubezenska prošnja, je nov začetek tudi za samo skupino. Ritmično poudarjena skladba pritegne na prvo poslušanje, nevsiljivo prepletanje klavirja in akustične kitare pa daje pravo podlago za momljajoče stihe Stuarta Staplesa. Prva mala klasika z albuma! Presenetijo le ženski spremljajoči vokali, ki se samo sprva zdijo odveč. Ko se pojavijo v praktično vseh pesmih, nam je lahko jasno, da gre za vtis, s katerim želijo Tindesticks album povezati v celoto. Tako kot so drugi album opremili z orkestralnimi aranžmaji in Curtians s pihali. Priredba disko uspešnice z začetka osemdesetih let Looking For A Way Out zveni nezgrešljivo tindersticksovsko, celo besedilo v melodramatskem tonu dobi nov pomen. Srce parajoči izlivi se tu šele prav začnejo. Pretty Words je počasna, komaj premikajoča se skladba, ki 'grozi', da se bo kar ustavila. Linearni tek tu razbije nepotreben instrumental, zatem gre spet vse svojo naravno pot stalnih zaklinjanj in vzdihov. Z leti so jih le še bolj prepletli; običajno Stuart potrebuje nekaj verzov, da se 'ujame' z ostalimi, vmes se od zadaj že pojavi refren v izvedbi soulovskega zborčka. Zato album zahteva nekaj več poslušanj, in ko se vsede v ušesa, tam še dolgo odmeva.

Medtem ko so Tindersticks že dolgo tega dosegli zrelost, zaokrožili slog in izpopolnili zvok, se škotski duo Arab Strap še razvija. Nekaj 'popravkov' je bilo kar nujnih, če sta Malcolm in Aidan želela prestopiti k veliki Go Beat. Zvok na prvih dveh neodvisnih albumih je le preveč silil iz ravnotežja, da ne omenjamo stihov, v katerih je šel Aidan Moffat daleč čez rob tolerance povprečnega konzumenta pop godbe, kaj šele njihovih zaščitnikov morale. Sedaj se je malce unesel, zgodbe razbil v abstraktnejše fragmente, iz katerih še vedno sem in tja izskoči eksplicitna misel. Dovolj, da si je Elephant Shoe zaslužil opozorilno nalepko.
Tudi zvočno sta se Arab Strap poboljšala. Kar pomeni, da so sedaj posnetki na ravni solidnih demo poskusov. Isto velja za aranžerske prijeme, ki so večinoma plod bornega znanja samega Malcolma Middletona, a pomembna je domišljija in občutek za celotno kompozicijo. Tega jima ne manjka. Iz preprostega vzorca razvijeta kompleksne pesmi, ki kljub melanholični naravi ne zdolgočaijo, so namreč notranje dovolj razgibane in domiselne. Predvsem pa jima gre za ustvarjanje določenega razpoloženja; nemoči pristnega čustvovanja, vzajemno pogojenega s prepitimi nočmi in projekcijami upanja ter malih prevar. Glasba, ki 'prija' po razočaranjih, ko človek privijuga domov, ko se zunaj že svita.
(Muska)

Janez Golič