Intervju: dr. Gregor Tomc

"Na rock koncerte hodim tako, kot drugi na Beethovna!"


Najino dopisovanje teče že tretje leto. Tema pisanja se vrti vedno okoli ene stvari. Popularna kultura. Nekoč in danes. Toda bolj ko sem razmišljala o vsem, kar je v tem času zanimivega in novega napisal, predvsem na področju sodobne rokovske glasbe, bolj sem se vrtela v začaranem krogu. Zato sem se odločila za pogovor s: prvič - prvim ideologom punka na Slovenskem, drugič - tekstopiscem Pankrtov, tretjič - z družboslovcem in raziskovalcem na Inštitutu za družbene vede. Zanimalo me je, kako dr. Gregor Tomc živi rock glasbo, koliko mu ta danes pomeni, kako ocenjuje čas od davnega leta 1978 pa do leta 1999, ko kot dr. družbenih ved svoje znanje in izkušnje podaja novim generacijam, kaj ga vznemirja in kaj žalosti v naši popularni glasbi. Zanimal me je njegov način razmišljanja, ki ga sicer odkrito razgalja v svojih knjižnih delih. Všeč mi je, da se je v doktorski disertaciji Profano brezkompromisno lotil afirmacije modernega doživljanja sveta, pa čeprav mu je na zagovoru dr. Peter Klinar postavil več kot zgovorno vprašanje, češ, kdaj se boš pa začel ukvarjati z resnimi stvarmi. In dr. Gregor Tomc jemlje moderno kulturo resno. Jo živi in predstavlja navzven. Postavlja jo drzno ob bok ostalim, že uveljavljenim oblikam institucionalne kulture. Ne pusti si vzeti svojega estetskega užitka! Zanima ga popularna kultura, ne pa idelogije, religije.


V rocku še vedno vsakdo piše svojo lastno zgodbo, sam razvršča dogodke na ključne in obrobne, deli akterje na središčne in na statiste. Vsak fan piše svojo lastno nadčasovno zgodovino rocka. Tako si zapisal v predgovoru Barbaričeve knjige Okopi slave. Zato za začetek - kaj ti pomeni rock'n'roll? Nekje sem prebrala, da se predstavljaš kot ortodoksni roker. Je to res?
Rock predstavlja v različnih življenjskih ciklih človeku različne stvari. Ko sem kot otrok prvič slišal folk rock Boba Dylana, mi je to pomenilo ključno vzpodbudo v lastnem, osebnem oblikovanju. Brez Boba Dylana bi bil danes zelo drugačen človek. Še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na to estetiko in sporočilo. Pravo doživljanje umetnosti je lahko samo fanovsko. Glasbo moraš občutiti in ji pripadati. Zato mi je bilo vedno tuje zgolj estetsko pisanje o glasbi in sam zelo težko pišem o umetnosti na ta način. Jezik je zelo racionalen medij in bolj kot racionalno razmišljaš, manj o umetnosti dejansko poveš. Zato se mi zdi, da moraš biti fan. Če bi si skušal v svoji glavi vzpostaviti idealen zvok in ga potem producirati navzven, bi rekel, da je bil zvok Boba Dylana v šestdesetih ta ideal. To je to! To je prava umetnost! Naslednjič, v sedemdesetih, se mi je to zgodilo s Sex Pištolami. Sredi sedemdesetih, v vsem dolgočasju, ki ga je rock'n' roll takrat ponujal, ko se ni nič zanimivega dogajalo in ko si že mislil, da je s to glasbo konec, imaš vseeno predstavo o tem, kakšna naj bi bila idealna rokovska glasba. In potem o tem bereš in spoznaš, da je to nekdo končno udejanil. In spet doživiš ta umetniški občutek. Konec osemdesetih sem doživel ta idealni zvok z The Jesus and the Mary Chain. Skratka, vsak človek je fan, ki ima v glavi idealen zvok in ga potem prepoznava v različnih skupinah. Ali pa ga poizkuša sam s svojo izkušnjo ustvariti. Moja izkušnja nikakor ni zavezujoča.
Kako pa si takrat prišel v stik z glasbo Boba Dylana?
Živel sem v Ameriki, kjer sem poslušal rock'n'roll radijsko postajo. Beatle sem videl v TV showu Eda Sullivana. Čutil sem sicer neko vznemirjenje, vendar me niso pretresli, niso mi bili blizu; Stonesi so mi bili že bližji. Potem pa sem prvič slišal Boba Dylana in si mislil: Saj ta človek pa medij resno jemlje. Poje o vsem, kar se mu zdi pomembno v vsakdanjem življenju. In zvok. Oboje mi je bilo blizu. Tako sem pravzaprav prišel do svojega prvega rokovskega razodetja.
Koliko je ameriška izkušnja vplivala na tvoje dojemanje sveta, odprtost in način razmišljanja?
Bil sem adolescent, ki še ni bil pripravljen stopiti v svet odraslih in se je temu še dolgo upiral. Iskal sem neko svojo identiteto. Rock je bil dejansko hegemonski. Vse glasbene lestvice so bile takrat rokovske, celo eksperimentatorji tipa Jimmi Hendrix so prišli na prva mesta, kar je danes praktično nemogoče. Veliko nas je takrat iskalo svojo identiteto v rocku.
Naslednje obdobje v tvojem življenju je obdobje punka. V knjigi V službi rokenrola so ponatisnjeni teksti, ki si jih napisal za Pankrte in kasneje Bombe. Kdaj in zakaj sta tistega toplega sončnega dne s Petrom Lovšinom ustavila Pankrte?
Poslušal sem različno glasbo. Takrat je prevladoval npr. glitter rock, poslušal sem Roxy Music, pa tudi Davida Bowija, toda vse se mi je zdelo nekam premehko. Nikjer ni bilo pravega hrupa. In to me je motilo. Ves čas sem imel v glavi neki zvočni zid, ki ga nisem še nikjer slišal. Skratka, nobenega izvajalca ni bilo, ki bi na tem zvočnem zidu gradil. Čisto po naključju sem v neki ameriški reviji bral o punku. In takoj sem vedel, da je to to. Natanko to, kar sem hotel slišati. V Angliji so takrat obstajali neki simforokovski bendi, veliko je bilo jazz rocka tipa Keith Jarett, vrtela se je etno glasba. Radio Študent je takrat predvajal samo eksperimentalni jazz. Skratka, nikjer se ni 'vrtel' rock'n'roll. Mainstream postaje v Ljubljani ga niso vrtele, Radio Študent ga ni vrtel. Potem nastopi punk. In ker sva se s Petrom Lovšinom, oba Kodeljevčana, poznala, sva sklenila, da ustvariva bend. Bistvo najinega početja je torej bilo, kako ustvariti glasbo, ki je ni bilo, in kako razbiti dolgčas tistega samoupravnega socializma, ki je bil najhujši ravno v tem, da je bil strašansko dolgočasen. Sistem, ki je naravnost ubijal z dolgočasjem! Nič se ni dogajalo. Za povprečnega človeka je bil to sicer idealen sistem. Na srečo sta bila kreativen potencial in sam kontekst pri Pankrtih tako močna, da je iz vsega skupaj tudi nekaj nastalo.
V knjigi Druga Slovenija ugotavljaš:"Punkov je toliko, kolikor je punkerjev, in vsi smo tujci v dominantnem svetu. Ali lahko oceniš, kakšen vpliv je imel punk na nadaljnje glasbeno dogajanje pri nas? Ali smo ga sploh estetsko ovrednotili?
Mnenja sem, da vsaka ustvarjalnost govori sama zase. Tukaj sem na prvi pogled neambiciozen, ampak v bistvu pripisujem estetskemu tako pomembno vlogo, da mislim, da ne potrebuje nobenega reklamiranja. Vem pa, da še danes določeni ljudje to glasbo poslušajo in jo tudi vrednotijo. V bistvu se mi zdi precej klavrno, kadar berem razmišljanja ljudi, ki sebe in svojo vlogo v zgodovini vrednotijo in poveličujejo. Mislim, da je punk danes nostalgična subkultura, ki ima kultni status, in tisti, ki se s tem ukvarja, se fura z neko estetiko, brez socialnega in kulturnega ozadja, ki je punk generiral. Biti danes punker ni zelo inovativno.
Veliko polemik predvsem med slovenskimi glasbenimi kritiki je sprožil stavek iz pogovora, ki si ga imel za revijo Razgledi: "Ne razumem mularije, ki danes posluša punk." Kaj porečeš v bran?
Mogoče bi zadevo nekoliko revidiral v tem smislu, da ne razumem mularije, ki danes živi v punkovskih subkulturah. Ker je to seveda nostalgija. Z nostagijo seveda ni nič narobe. Tudi sam si včasih iz čiste nostalgije zavrtim stare dobre Rolling Stonese. Ni pa to glasba, ki bi v današnjih časih imela neko subkulturno doživljanje sveta. Edina vitalna, sodobna subkultura danes so rejverji. In še ti izgubljajo na ekspresivnosti. Tu je prisotna neka estetika, način življenja, združevanja, imidž, sleng, klubi... To je subkultura, ki naslavlja devetdeseta. V dobrem in slabem. Neke prepoznavne rokovske subkulture danes pač ni. In tudi punk to ni več!
Letos praznuje rock'n'roll svojih prvih petdeset let. Zakaj je ta glasba pri nas še vedno premalo cenjena kulturna vrednota?
Za to obstaja več vzrokov. Prvi je nedvomno ta, da pri nas popularna glasba ne more biti dobičkonosen posel, ker je tržišče izredno majhno. Velike so težave z organizacijo rokovskih koncertov. Tu se bije pravi boj za preživetje! Drugi vzrok, ki je na estetski ravni in je izredno pomemben, je narava slovenske folk glasbe. Ta je na veliko žalost po drugi svetovni vojni postala narodnozabavna glasba. In narodnozabavna glasba pri nas so posodobljene polke in valčki. Problem ni v tem, da je ta glasba konservativna (tudi ameriški country je v bistvu). Lahko npr. križaš šanson, lahko irski folk, slovenske narodne zabavne glasbe pa ne moreš križati. Imaš skratka dva segmenta popularne glasbe, ki sta vsak na svoji strani popularnega glasbenega ustvarjanja. To je ključni problem. Rock se pri nas lahko križa s popom, ne more pa se z narodnozabavno glasbo. Povem ti primer iz bivše Jugoslavije, kjer je v sedemdesetih prišlo do velike ekspanzije rocka, v Sloveniji pa je prevladovalo neko univerzalistično preigravanje zahodnih vzorcev. Skupine tipa Pankrti, Buldožerji niso glasbeno v ničemer slovenske. Poglej primer skupine Bijelo dugme - oni so križali bosanski melos s hard rockom in na ta način penetrirali na področja poslušalstva, ki prej rocka ni nikoli poslušalo. Ali pa beograjska Riblja čorba. Ta fuzija je bila v Sloveniji zaprta.
Kako ocenjuješ vlogo medijev pri predstavljanju rokovske kulture v Sloveniji?
TV Slovenija ima danes samo eno oddajo o slovenski popularni glasbi, Pomp, pa še ta je zelo konfuzna. Vendar mislim, da mediji sami po sebi niso glavni krivec za porazno stanje na področju rokovske kulture. Če hočeš v tako majhnem prostoru, kot je slovenski, popularno glasbo razvijati, ji moraš pomagati. Nujno bi bilo potrebno vzpostaviti mrežo mladinskih klubov po celi Sloveniji, v katerih bi različni ustvarjalci lahko nastopali. Tisti, ki so popularni in se lahko sami financirajo, in tisti ostali, ki so manj komercialni in se podpirajo z državnimi subvencijami. Obstajati bi moral tudi resor za rock'n'roll, ki bi mrežo mladinskih klubov vzpostavil, financiral snemanja in skrbel za promocijo najbolj ustvarjalnih bendov in jih promoviral. Pri nas to nikakor ne more biti prepuščeno trgu. Iz zahodnoevropske izkušnje na tem področju bi se lahko marsikaj naučili. Če ne bo državne pomoči ustvarjalcem popularne glasbe, se ta scena nikoli ne bo razvijala.
Kaj danes razumeš pod pojmom mladinske subkulture? V tem smislu, da pojem mladinske kulture nima več zveze z mladimi po starosti, temveč gre za transgeneracijsko multimedijsko in zelo fleksibilno področje.
Na rokovskih koncertih srečuješ danes ljudi v razponu od petnajst do petdeset let. Vendar je razlika, kako glasbo doživlja najstnik in kako odrasel človek. Sam sem sicer lahko fan, ne morem pa biti več pripadnik subkulture. Jaz obiskujem rokovske koncerte tako, kot hodijo drugi na Beethovna! Nobene razlike ni tu. Gre za estetski dogodek, ki me zanima, medtem ko pripadnika subkulture zanima še veliko več in drugače doživlja glasbo.
"Počutim se doma v modernem svetu," si nekje zapisal. Kakšen je tvoj vrednostni svet?
Absolutno se počutim doma v modernem svetu. Nobenih zamer nimam do modernosti. Novodobniške kritike modernosti so mi zelo zoprne. Moderni svet daje človeku veliko možnosti za samorealizacijo. Po drugi strani pa je sodobno življenje tudi naporno, saj ne obljublja nobene transcendence. Ustvarjalnost tukaj in zdaj. Če svoj vrednostni svet tako reguliraš, da ti je to ključnega pomena v življenju, in meni je ključnega pomena v življenju to, da skušam biti ustvarjalen, potem je to idealen kulturni kontekst.
"V vsakdanjem življenju ljudje pogosto ravnamo skladno z verovanji, nekateri verjamejo v boga, drugi v bogastvo, skromnejši v prihodnost v kavni usedlini.Sam verjamem v zdravilno moč rock'n'rolla." so tvoje besede iz sestavka o astrologiji. Tudi sicer z veseljem opažam, da kjer je le mogoče, vrineš v kontekst pisanja rokovsko glasbo. Kako to?
Verjetno je nekaj prosvetljiteljskega v meni. Zelo rad vtikam v dominantne medije stvari, za katere vem, da sicer tja nikoli ne bodo zašle. Rad provociram.
Skupaj z Vesno Čopič si avtor, vodja in strokovni koordinator Nacionalnega poročila o kulturni politiki Slovenije. Zanima me konkretno tvoja vloga pri nastajanju poročila in v kakšni fazi je zdaj projekt.
Projekt je zaključen. Naravnan tako, da je aplikativen in ni sam sebi namen, ampak spreminjanju kulturne politike. V bistvu sem se želel vključiti vanj, saj se mi je ponudila možnost, da lahko na nekaj vplivam. Danes ocenjujem, da je bila z moje strani zadeva malce naivna. Sistem kulturne politike, ki se je skozi desetletja utrdil pri nas, je izredno težko premakniti. Kaj šele spremeniti. Vztraja na nekih pridobljenih pozicijah. Zadaj so namreč izredno močni interesi elitnega kulturnega lobija. Če vzamemo samo primer Ljubljane, ki s svojima dvema simfoničnima orkestroma, teatri, opero in z drugo elitno kulturno ponudbo daleč prekaša bližnje svetovne metropole. Vendar, ves ta ogromni kulturniški aparat stane. Potrebno bi bilo vzpostaviti drugo obliko regulacije, da bi uravnovesila to ponudbo še s pop kulturo. Vendar - samo pisanje aplikativne študije ni dovolj. Potrebne so tudi druge oblike lobiranja, kjer pa neodvisni ustvarjalci spet 'potegnejo' krajši konec. Bojim se, da velikega učinka, kako je treba popularno kulturo postaviti na zemljevid slovenske kulturne ustvarjalnosti in ji dati prostor, ki ga zasluži, ni dosegel. Ocenjujem, da so za štiri leta govorjenja in lobiranja efekti preskromni.
Kaj raziskuje dr. Gregor Tomc danes?
Trenutno sem sprejel še eno raziskavo na to temo, kako regulirati v Sloveniji kulturno industrijo. Pri tem mislim na film, medije, glasbeno industrijo in založništvo. V prvem letu raziskav bi preučili, kako to počnejo na Vzhodu in Zahodu, v drugem letu, kako je za to poskrbljeno v Sloveniji. Gre za področje, ki je popolnoma neraziskano. Mediji pri nas kot da niso kultura. Kot da ne prihajamo v stik s kulturo predvsem prek medijev, bodisi radia ali televizije. Raziskavo delamo v veri, da je beseda pomembna.. Mogoče pa bo kdo temu prisluhnil in se kaj naučil.
Konec leta 1995 je bilo v Ljubljani ustanovljeno slovensko združenje za popularnoglasbene študije v okviru IASPM-a, katerega prvi predsednik si postal.Kaj se po simpoziju o balkanski popularni glasbi obeta novega na tem področju?
Z vsako institucijo je tako, da deluje, kakor delujejo ljudje v njej. Na žalost smo vsi, ki smo vključeni v društvo zelo zasedeni. Jeseni bo izšla publikacija z najbolj zanimivimi teksti, ki so bili predstavljeni na simpoziju o balkanski glasbi. Izšle bodo tudi zgoščenke s filmsko glasbo Bojana Adamiča, ljubljansko punkovsko sceno s preveč prezrtimi Psi, idrijsko punk sceno... Skratka, nekaj se dela. Vendar premalo.
Ključna dejavnost slovenskega IASPM-a pa je vzpostavitev arhiva popularne glasbe. Trenutno se dela arhiv za jazz, zbirajo materijal, delajo intervjuji, sledili bodo arhiv slovenske popevke, rokovski arhiv in arhiv narodne zabavne glasbe. Šele tako urejeni arhivi namreč omogočajo raziskovanje popularne glasbe.
Ali imamo v Sloveniji kakšnega Simona Fritha?
Slovenija je majhna in ima kot taka vse v manjši obliki. Pisanja o glasbi pa je veliko. Bistven problem ljubljanskega pisanja o popularni glasbi, ki ga najbolj poznam, je, da je pod velikim vplivom Radia Študent, ki po moje goji neko zelo elitistično, vzvišeno obliko popularne glasbene kritike, kjer je vredno le tisto, kar je marginalno, manj posluha pa imajo za mainstream. V svojem pisanju o glasbi so pisci preveč resnobni, zaprti, da ne rečem celo zadrti. Premalo je v pisanju veselja in estetskega užitka ob tem, kar se obravnava. Kar me spominja na elitno kulturo.
Kaj posluša dr.Gregor Tomc danes?
Moj najljubši bend so Radiohead. Sem njihov fan, čeprav njihov zadnji izdelek zame ni najboljši. Fani smo lahko tudi "zelo zoprni".
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja