TOM WAITS
Alice
Blood Money
(Anti, 2002)

Še dobro, da ga imamo. Brez priklanjanja in prilizovanja korači po svoji poti, pa ga še vedno spremlja zavidljivo število ljubiteljev. Morda vse le še ni izgubljeno.
Dva albuma, objavljena istočasno, prinašata glasbo za gledališki predstavi – obe v režiji Roberta Wilsona, čeprav, kaj ni večina njegovih albumov – vsaj tam od Small Change iz leta 1976 - gledaliških? Oris karakterjev in situacij, tudi interpretacija, ki mnogokrat oponaša cirkuškega napovedovalca, vse kliče k predstavi.
Tokrat, za razliko od prvega prispevka za Wilsonovo gledališko igro Black Rider, si je Waits vzel več svobode. Vsebine so dovolj odprte, da bi jih zlahka uporabil v drugem kontekstu, obenem se zdi, da je izrabil priložnost in prispeval pesmi, ki so mu že davno tega obležale nekje na dnu predala. Po legendi (ne edini), je sam kupil CD ploščo s piratskimi posnetki za predstavo Alice, izvirno postavljeno na oder leta 1992, da si jih je lahko priklical v spomin in se prepričal, da so pesmi dovolj dobre za objavo na legalni plošči. Dobro pesem pa Waits napiše mimogrede. Celo če se mu rime izmikajo oz. mu je vsebina pomembnejša, vse reši s pravimi poudarki in med tisočimi razpoznavnim hropkim petjem. Če so za Tonyja Bennetta pravili, da bi lahko pel imena iz telefonskega imenika in bi to zvenelo kakor dobra pop pesem, potem bi Waits iz tega naredil dramo z ljudmi z obrobja družbe v glavnih vlogah, če ne kar freak showa.
Tako Alica v čudežni deželi kakor Woyzeck Georga Büchnerja ponujata obilo iztočnic, ki jih Waits, tokrat s povsem enakovednim prispevkom življenjske spremljevalke Kathleen Brennan, z neizmerno domišljijo preoblikuje v svoje zgodbe. Na albumu Alice razkriva svojo sentimentalnejšo plat, kolikor jo je pač sposoben. V zadnjih dvajsetih letih na eni plošči ni objavil toliko jazzovsko obarvanih balad. A še vedno rad združuje nasprotja; če s hrapavim glasom odpoje ljubezensko odo, se mu nekje iz strani rada prikrade strašljiva misel. Težko se pomiri s stvarmi, kakršne so videti - čudenje, malodane otroška zvedavost, obračanje možnih strani pogleda, vpletanje prizorov nelagodja – vse to mu omogoča vsakično svežino, ne da bi se mu bilo potrebno obračati po sodobnosti.

Blood Money je komplementarna plošča, na njej Waits daje poudarek strašljivosti in nelagodju na robu norosti. Uvodna, še za Waitsa neverjetno hropka Misery Is The River Of The World, ponuja mnogotera izhodišča. Spet ni nujno, da se drži izvirne zgodbe o izkoriščanem, ljubosumnem in za povrh občutljivem vojaku, to je le oddaljen navdih, da je v pesmi za gledališko predstavo lahko prelil številne negativne projekcije. Pesmi Everything Goes To Hell, God's Away On Business in Starving In The Belly Of A Whale se zlahka kosajo z najbolj grotesknimi trenutki albuma Bone Machine, temu pritiče še uporaba iz zavrženih kovinskih odpadkov izdelanega instrumenta conundrum in parnih orgel kaliop. Še tako bogat izbor 'pravih' instrumentov v rokah izkušenih Waitsovih sodelavcev ni dovolj za spremljavo povorke vprašljivih vrednot. Za te namene si je moral Waits ustrezna sredstva šele izmisliti.
Alice in Blood Money sta še dve v dolgi vrsti Waitsovih plošč, vredni soočenja in izpraševanja. Še dve plošči, ki pritrjujeta mnenju, da se nanj lahko zanesemo. Res, dobro da ga imamo.
(Muska)

Janez Golič