TORTOISE
CD, Ljubljana
24.april, 2001

Poglavitna težava skupin, ki svojo glasbo pletejo iz raznorodnih zvočnih sestavin, je prenos v studiu proizvedenih del na koncertni oder. Če se zvočna slika spreminja tekom ene kompozicije, pa je naloga še toliko težja.
Morda so si Tortoise naložili preveč. Zvočna paleta s studijskih plošč bi bila v živo mogoča le z obilno pomočjo predposnetega gradiva, matric. A Tortoise so živa skupina, v največji možni meri se opira na interakcijo 'pravih' instrumentov, semplov in elektronsko generiranih vzorcev se poslužujejo le toliko, kot jih je že na ploščah.
Ko so skoraj neopazno zavzeli svoja mesta, so praktično iz tišine in teme udarili s Seneco, uvodnim komadom novega albuma Standards. To je njihov odziv na prostor in čas, v katerem živijo in mimo katerega ne morejo, čeprav njihova instrumentalna glasba lahko napeljuje na brezčasnost in brezprostorskost. Grob, popačen zvok na robu znosnega ob vizuelni zmešnjavi projicirani na platno v ozadju, skozi katero smo lahko naslutili le obrise ameriške zastave in vojnih letal, nas je takoj vrgel v realnost. Glede na bližino balkanske morije je tovrstni pokazatelj osveščenosti še toliko bolj upravičen.
Sicer so Tortoise na odru predvsem zaradi glasbe, zaradi skupne glasbene izkušnje. Namerno se ogibljejo posamičnem eksibicionizmu, raje se prepuščajo variacijam preprostih, medsebojno prepletenih ritmičnih in melodičnih vzorcev. V te namene so si stalno izmenjevali instrumente, kot bi nam želeli pokazati, da jim gre predvsem za domiselnost in občutek. Žal se po uvodnem, namerno popačenem udaru, zvočna slika kar nekaj časa ni umirila, pa tudi skupina sama se ni povsem ogrela. Morda je krivo izbrano nadaljevanje, ko so najprej predstavljali staro gradivo, resda izvrstno lepljenko, a že stokrat preigrano Djed (pravzaprav le del te), in Taut And Tame. Morda pa so potrebovali določen čas, da so se povsem prepustili igranju. Tortoise nimajo vodje, a prikrite geste vseh so dale slutiti, da je John McEntire tisti, ki v največji meri usmerja njihov nastop. Običajno je on prispeval nosilno temo, naj si bo na bobnih, klaviaturah ali vibrafonu, ostali so jo prevzeli in modificirali. Douglas McCombs je mojster melodije; z basom je vezal ritmične akrobacije ali jih v dubovskem slogu poudarjal. Jeff Parker je dodal jazzovsko noto, Dan Bitney pa groove. John Herndon je bil izredno prilagodljiv, za bobni funkcionalen, na klaviaturah natančen, na vibrafonu dovolj občuten. Vsi ti prispevki so se povsem zlili v eno šele v zadnji tretjini koncerta. Vrhunec sta pomenili skladbi The Eguator (z albuma TNT), ki zaradi lirične narave zahteva popolno izvedbo, in Blackjack (s Standards), ki je podobno harmonično bogata in obenem še spreminjajočega tempa. Tu so morali Tortoise pokazati vse svoje znanje, ves razpon zmožnosti vključno z zbranostjo. Le tako so opravičili visoke standarde, ki so jih postavili na ploščah, tudi na odru. Nekaj je k celotnemu dobremu vtisu dodalo še navdušeno občinstvo. Prisegel bi, da se je proti koncu nasmehnil celo zadržani John McEntire.
(Muska)

Janez Golič
foto s festivala v Readingu, 1998