Intervju: TORTOISE

Douglas McCombs, foto: Janez Golič Pogovor s člani čikaške skupine Tortoise je pravzaprav nastal ločeno. Z Danom Bitneyem in Daveom Pajom sem se srečal pred njihovim nastopom na Dunaju konec marca 1995, z Douglasom McCombsom pa avgusta 1996 na Readingu. Ker so se nekatera vprašanja podvajala, sem preprosto sestavil en daljši intervju, ki (upam) da izgleda kot skupinski pogovor. Ah, da, Tortoise. Ena najzanimivejših skupin na obli, zagotovo. Žal mi je le, da nisem ujel pred mikrofon Johna McEntirea, ki je znan po številnih producentskih poslih širom sveta. Znal bi povedati marsikaj zanimivega. Pa drugič...



Kot vem člani Tortoise igrate ali ste igrali v nekaterih drugih čikaških skupinah. Ali jih lahko nekaj naštejete?
Dan: Igral sem v Tar Babies. Bilo mi je v veliko veselje igrati tudi v vašem prijetnem mestu, to je bil šus. To je bila edina skupina, s katero sem igral, preden sem prišel v Tortoise. Poleg tega produciram nekatere stvari.
Dave: Igral sem v Slint. Sedaj so Tortoise edini bend, v katerem igram.
Kaj pa Palace?
Dave: Ja, nekaj časa sem bil z njimi.
Ampak na njihovem zadnjem albumu nisi zraven.
Dave: Ne, igral sem le na zgodnjih singlih in prvem albumu.
Douglas: Jaz igram v Tortoise in Eleventh Dream Day. John Herndon je igral, pravzaprav so med tem že prenehali, s skupino 5ive Style. To je bila res dobra skupina. John McEntire igra v The Sea And Cake, in občasno pomaga še dvema skupinama, to sta Gastr Del Sol in Red Krayola. Vsi torej delujemo izven Tortoise in se ne smatramo kot prava skupina. Prihajajo tudi ljudje od zunaj, ravno na tej turneji je z nami naš prijatelj Jeff Parker. Je res odličen jazz kitarist. Igral je že z New Horizon Ensemble in ima lastno skupino.
Kako se potemtakem sploh organizirate?
Douglas: Ni tako težko. Vsi živimo v Chicagu, štirje celo v isti hiši. To je naš komandni center, ker je zadnji dve leti poudarek na Tortoise. A vedno se najde čas, da počnemo še druge stvari.
So Tortoise vaša glavna skupina?
Douglas: Ne razmišljamo na ta način. Poskušamo najti čas za vse, kar nas zanima. Je pač tako, da Tortoise zahtevajo največ časa. Če ima kdo od nas obveznosti z drugo skupino, to začasno ustavi našo skupno aktivnost. Poskušamo se organizirati tako, da se ukvarjamo z drugimi skupinami takrat, ko Tortoise mirujejo. To ni zato, ker so Tortoise najpomembnejši, ampak kot Tortoise bi radi igrali pogosteje kot z drugimi skupinami.
Mnogo skupin, ne le ameriških, se je v zadnjem času obrnilo k bolj raziskujočim zvokom. Kako bi lahko to razložili?
Dan: Govorim lahko le zase. Ko sem začel kot glasbenik, je glavno vzburjenje prišlo s pesmimi Teda Nugenta in Aerosmith. Kasneje sem odkril hard-core, torej Minor Treat, Black Flag, Void.. V tistem času je predstavljal svobodo, saj s seboj ni nosil bremena rock'n'rolla, a sčasoma je postal, kako bi rekel, omejen z obliko, iz tega nisi mogel narediti prav veliko. Sčasoma sem začel poslušati vedno več jazzovske glasbe, reggae, hip-hop, afriško in karibsko glasbo... Verjamem, da ko postaneš nekoliko starejši, postaneš tudi bolj odprt do drugih kultur, da ne priznaš le bele ameriške kulture, ampak spoštuješ druge, odkriješ, kako se te dotaknejo, in to pripelje do veselja, da igraš tudi drugo vrste glasbe. Kaj pa Dave?
Dave: Se strinjam.
Dan: Normalno je, da če kakšna skupina prodre s čim novim, in je to ljudem všeč, to vpliva na druge. Morda se ljudje naveličajo ene zvrsti glasbe in iščejo nove, ne vem, kako naj razložim vse to.
Douglas: To se dogaja že kar nekaj časa. v Chicagu je vedno obstajala zelo zdrava osnova za eksperimentalno glasbo, pravzaprav se tam v splošnem dogaja zelo močna glasbena scena, in ta eksperimentalna plat je le ena od teh... Lahko greš nazaj v dvajseta, trideseta leta, ko se je tam dogajal jazz ali karkoli drugega. Lahko bi našel primerjavo z New Yorkom, ki ga prav tako lahko imenuješ glasbeno mesto.
Zanimivo je, da se ime Steve Albini pojavlja na samostojni plošči Tonyja Conrada, tako kot Jim O'Rourke. Slišal sem tudi, da Steve ni zadovoljen z novimi posnetki svojih Shellac in želi narediti nekaj podobnega vaši glasbi?
Douglas: Ne vidim bistvene razlike med njim in Jimom O'Rourkeom, oba zelo zanima eksperimentalna, avantgardna glasba. Mogoče je splošno mnenje drugačno, ker je Steve produciral Nirvano, vsak si predstavlja, da je on popolnoma v rocku, ampak v resnici je odličen snemalni tehnik in sploh zanimiva oseba. Ko sem nazadnje govoril z njim, mi je omenil, da Shellac niso zadovoljni z dvema ali tremi pesmimi na albumu in jih bodo posneli še enkrat. Slišal sem tudi posnetke, ki so jih Shellac naredili že pred letom in pol ter jih želeli objaviti za kanadsko plesno založbo. Tudi mi smo bili v stiku z isto založbo, ampak to nima prave povezave med nami. Ne verjamem, da bi Steve res želel napraviti nekaj podobnega naši glasbi. Kar sem slišal, je res bolj "spacey", a še vedno minimalistično, kot so Shellac vedno bili. Steve vedno dela to, kar on želi.
Mnoge britanske skupine kažejo na nemški "krautrock" kot vpliv. Ali isto velja tudi za Tortoise?
Dan: Zagotovo je vplival na našo glasbo. Ne toliko na naju z Daveom, tu lahko govorim le zase, poslušal sem CAN, ampak večji vpliv so name naredile stvari kot Miles Davis, Ornette Coleman, in podobno. Čeprav daleč od tega, da bi se imel za jazzovskega glasbenika.
Douglas: Lahko rečem, da imam zelo rad nekatere od teh stvari. Še več jih je, ki jih ne maram. To je kot katerakoli druga zvrst glasbe, najboljše od teh skupin so bile res dobre, tisto kar so naredili recimo Can, Neu ali Kraftwerk, a mnoge so bile povsem nepomembne.
Hecno je, da so te nemške skupine sedaj vplivnejše, kot so bile v svojem času. Predvsem v Ameriki je nekaj skupin kot Labradford, Trans Am...
Douglas: Ja, zame so Trans Am kot mešanje Kraftwerk in ZZ Top. So mi zelo všeč.
Kako ste se srečali s Stereolab? Kakor vem, ste izdali singel za njihovo založbo in Dave je pri njih nekaj časa igral bas...
Dan: Mislim, da jih je srečal John.
Dave: Lani so igrali skupaj z Gastr Del Sol.
Dan: Potem smo se odpeljali v St. Louise, da smo nastopili kot njihova predskupina. To je bilo že po tem, ko jih je John spoznal. Lani poleti so prišli v Chicago, posneli so nekaj gradiva in za nekaj časa so ostali pri nas.
Dave: Tudi kasneje smo še igrali skupaj.
In kolikor vem, je John tudi produciral nekaj njihovih pesmi.
Dan: Ja, John je bil producent.
Tortoise na Readingu, foto: Janez Golič Mnogo lastnih skladb ste kasneje objavili kot remikse, najprej skladbe prvega albuma na Clusters, Rhythms and Resolutions, sedaj naj bi izšel še EP remiksov skladb druge plošče. Zakaj toliko remiksov?
Dan: To je zato, ker... imam težave z izbiro pravih besed... to je art forma, podobno kot nekatere jamajške stvari, ljudje imajo na trak posnet ritem, in različni pevci lahko pojejo na ta ritem. Ideja je, da nekaj ni nikoli končano. Pesem ni nikoli končana. Celo, če ne naredimo remiksa, dobi pesem v živo povsem drugačen ritem, lahko jo razbijemo na dele in jih uporabimo na drugih mestih. Vse je odvisno od posameznika, kako interpretira skladbo, vsak lahko kaj spremeni. Ideja je, da nekaj ni nikoli končano, da se vedno znova lahko interpretira.
Douglas: Glavni razlog je, da igramo glasbo, ki je odprta za različne interpretacije. Že zato, ker je proces snemanja tako pomemben del tega, kar počnemo. Lahko nas interpretiraš na različne načine, to ni kot pop pesem, ki ima določeno besedilo in ga je težko spreminjati. Melodijo je lažje interpretirati skozi remiks, lahko ustvarimo popolnoma drugačno skladbo. To lahko naredimo z vsako našo skladbo, če jo le želimo pripeljati še dlje.
Drugi razlog je, da nekatere od nas močno zanima DJ kultura in remiksi izhajajo iz te plesne kulture. Zanima nas tudi dub; celo z nekaterimi stvarmi iz avantgardne klasike lahko manipuliraš na različne načine in dobiš različne rezultate. To nas zanima in zato jih raziskujemo.
Hecno je, da je klaviaturist skupine CAN, Irmin Smidt, zapisal na ovitek plošče Peel session, da nobena njihova pesem ni končana. In to je podobna ideja.
Dan: ja, ja...
V Tortoise nimate pevca. Je to zavestna odločitev ali se je zgodilo samo po sebi?
Dan: Na nekaj prvih singlih imamo vokal, celo na prvem albumu se sliši petje, čeprav spuščeno skozi analogni sintetizator. Zopet lahko govorim le zase; ni pravilo, da nimamo pevca, ampak zame Tortoise ustvarjajo ambient, kot nobena druga skupina, s katero sem delal. Poleg tega spoštujem tak ambient, torej inštrumentalno glasbo, naj bo surf glasba ali be-bop. Zame je to kot poseben prostor, in petje bi nekako pokvarilo ta občutek in ga naredilo podobnega drugim stvarem. Druga plat tega je, da delamo še v drugih skupinah in tam lahko pojemo. Ampak to ni pravilo. Za zabavo lahko delamo remikse in tudi sodelujemo z drugimi ljudmi.
Douglas: Drugi razlog je, da se nihče od nas nima za pravega pevca ali pisca pesmi. Vsi raje le igramo. Če imamo idejo za pesem z besedilom, potem to naredimo. A se zgodi zelo poredko. Ja, včasih razmišljamo, da bi kaj naredili skupaj s pevcem, kar bi bilo prijetno. Razmišljamo, da bi posneli pesem s Sally Timms iz skupine Mekons, to je britanski punk bend, tam iz leta 1977 in ona je ena od pevk v tej skupini. Nismo še, a želimo posneti eno pesem za dobrodelno ploščo, dobiček naj bi šel za otroke s paralizo, to bo kot uspavanka. Na plošči bo še nekaj drugih izvajalcev.
Menim, da je vaša glasba bolj evropska kot ameriška, predvsem zaradi studijskega eksperimentiranja. Kakšna je razlika v odzivih ameriške in evropske publike oz. poslušalcev?
Dan: Ne bi rekel, da obstaja bistvena razlika.
Kje prodate več plošč, na primer?
Dan: Mislim, da je prodaja približno enaka. Sedaj smo že več kot mesec dni zdoma, tako da težko rečem, kakšna je prodaja v Ameriki. Morda je edina razlika v tem, da v Ameriki srečaš bolj raznovrstno občinstvo, denimo, da vidiš hip-hop mulce, vidiš deadheadse, medtem ko je tu več ljubiteljev eksperimentalne glasbe. Morda v Londonu vidiš tako Mo' Wax publiko, pa Stereolab fane, ampak v splošnem je občinstvo v Ameriki bolj raznoliko. Mogoče to govori o aspektu ameriške kulture, ampak vseeno, doživljamo dokaj podoben odziv.
Kako skladate svojo glasbo kot skupina? Imate vodjo, ki prinese ideje?
Dan: Ne, nimamo leaderja v skupini. Res gre za sodelovanje v vseh pogledih. Nekdo ima melodijo, ki bi bila lahko zarodek skladbe, ali ima idejo, kaj naj bi naredili drugi člani skupine. Ampak to je resnično sodelovanje vseh. Vsak ima drugačna znanja in izkušnje. John McEntire je odličen inženir zvoka in ve veliko več o elektronski glasbi kot kdorkoli drug. Dave lahko zaigra AC/DC solaže, ha, ha.. jaz lahko igram boben. Vsak ima svojo vlogo v skupini, a istočasno je vse odprto. Nekatere stvari v studiu nastanejo povsem spontano, snemamo kanal za kanalom in dodajamo ter odvzemamo. Vsi se dogovarjamo, kaj bomo uporabili, kaj je dobro in kaj ni. Vlada neke vrste - demokracija.
Verjamem, da to zahteva precej časa. Imate svoj lasten studio?
Douglas: Ja, doma imamo osem kanalni studio. Tu naredimo večino naših eksperimentov, ker nas to nič ne stane. John McEntire in naš mojster zvoka v živo, Casey Rice, sta snemalna tehnika, tako da to res zmanjšuje vse stroške.
Kdo producira vaše stvari? John?
Douglas: Ne, John jih le posname, ker to res zna in se s tem tudi preživlja. Produciramo vsi skupaj. Ja, produkcija je zelo močan del Tortoise. Delo v studiu in nastopanje v živo sta za nas popolnoma drugačna pristopa. Ko smo v studiu, je proces snemanja vsaj tako pomemben kot sama glasba.
Mediji pišejo, da so Tortoise del scene imenovane post-rock?
Douglas: Menim, da to ni pomembno. Nekdo si je izmislil to oznako in sedaj vse, kar zveni drugače, mečejo tja med post-rock. Pravzaprav preziram to oznako. Še vedno obstaja mnogo odlične rock glasbe in beseda post-rock kaže na to, da je rock glasba mrtva. Očitno je, da obstaja kup odličnih rock skupin, resda ne tu (festival), ampak kje drugje zagotovo.
Kaj je zate dobra rock glasba? Katera skupina najbolje predstavlja rock glasbo tega trenutka?
Douglas: Kaj sem dobrega slišal zadnje čase? Res mi je všeč nova plošča Los Lobos. Oni morda niso ravno rock, ampak sam težko razpoznam žanre, kot so rock ali... Stvari raje delim na dobro in slabo glasbo. Zame so tudi Tortoise toliko rock skupina kot katerakoli druga. Stereolab so odlična skupina, in tudi oni so neke vrste rock. Pred dvema dnevoma sem v živo videl Sonic Youth, nisem jih videl že pet let, in menim, da so oni prav tako odličen bend. Ni pomembno, če so ravno rock, ampak so res velika skupina.
Še pred prvim albumom ste objavili nekaj singlic, in tudi kasneje ste objavili posnetke, ki niso zastopani na albumih. Zanima me, če bomo te posnetke kdaj dobili na enem mestu, na kompilacijski plošči?
Douglas: Verjamem da. Mnoge naše posnetke je težko najti in menim, da jih bomo vse enkrat v prihodnje zbrali skupaj. Nekaj podobnega smo že naredili samo za japonsko založbo, to je bila kompilacija posnetkov, ki smo jih naredili pred drugim albumom. Vsebuje izbor skladb s prve plošče, različne singlice, nekaj remiksov in vse skupaj je na enem cedeju. Drugi cede bo vseboval ta drugi album Millions Now Living... in nekaj dodanih komadov.
Se pripravlja že kaj novega, kajti zadnji album je bil posnet prejšnje poletje, torej bo tega skoraj leto dni?
Douglas: Imamo nekaj idej, kaj in kako naj bi posneli. Oktobra naj bi šli v studio, kjer se bomo le poigrali z različnimi idejami, torej še ne bomo zares snemali plošče. Zaenkrat res ne vemo, kako bo vse skupaj izpadlo. Vsak od nas ima drugačne ideje, kaj bi lahko naredili. Morda bo kaj od tega nemogoče izvesti. Ena stvar, o kateri smo se že pogovarjali in naj bi jo poskušali narediti, je sodelovanje z enim ali dvema brazilskima pop pevcema, ki naj bi odpela pesem ali dve.
Lahko razkriješ na kratko še trenutno dejavnost Eleventh Dream Day?
Douglas: V zadnjih nekaj letih smo Eleventh Dream Day prenehali delovati kot stalna zasedba. Vsi smo zaposleni še z drugimi stvarmi, tako da skoraj ne igramo v živo, mogoče le enkrat ali dvakrat letno. Tudi plošče izdamo takrat, ko se nabere dovolj pesmi, lahko izdamo album ali le single... Pred kratkim smo končali snemanje albuma in ob tej priliki bomo imeli v Ameriki morda dva, tri koncerte. Če bo plošča izšla tudi v Evropi, bomo nastopili tudi tu, verjetno v organizaciji založbe. To je bolj ali manj vse.
Ste že dobili kakšne ponudbe filmskih producentov, saj menim, da bi se vaša glasba odlično vklopila v soundtrack?
Douglas: Ja, enkrat smo delali z nekim študentskim režiserjem. Zaprosil nas je, da prispevamo glasbo za njegov res kratek film, trajal je manj kot dve minuti. Mi smo priredili eno od naših skladb, Glass Museum, da se je skladala s tem filmom. Druga stvar je bila za dva brata v Angliji, ki občasno dizajnirata ovitke plošč. To pravzaprav ni bil pravi film, ampak bolj grafični kolaž, narejen s pomočjo računalnika. Eden od njiju je tudi remiksal eno našo stvar za single Djed. Si slišal za U.N.K.L.E.? To je on.
Pripravlja se še ena večja zadeva; John McEntire naj bi napisal partituro za glasbo novega filma Johna Hughesa. On je zelo popularen ameriški režiser. Posnel je precej komercialnih filmov, nekateri so dobri, drugi spet niso tako dobri, je pa veliki ljubitelj Tortoise. Zato smo posneli eno skladbo zanj.
Zaključna stvar na albumu Millions Now Living Will Never Die zveni zelo filmsko, kot John Barry ali Angelo Badalamenti.
Dan: Ja, vsi filmski delavci, prosim, pošljite ponudbe na naš poštni predal...
Nam lahko razkrijete zanimivejše skupine iz Chicaga, da jih še mi odkrijemo?
Dan: New Day Rising, potem, odkrijte M, to je Dave, njegova solo plošča. Kaj še, kdo je še vroč? Jeff Parker, vse kar je posnel Jeff Parker, delal je že z nami, je res odličen jazz kitarist. Kdo še? Hell Russell. Kupite katerokoli ploščo Hella Russella! Potem Five Style.
Zanima me še, kdo je lastnik Thrill Jockey Records iz Chicaga, ki izdaja vaše plošče? Je to vaša založba?
Douglas: Ne, lastnica je Bettina Richards. Je naša prijateljica, ki jo poznamo že leta. Založba je res dokaj majhna, vodi jo sama, ampak ima dobro distribucijo preko Touch & Go. Zelo smo zadovoljno s Thrill Jockey in ne vidimo razloga, da bi jo zapustili. Bettina je res ena najbolj iskrenih in prijetnih ljudi, kar jih poznam.
Ste prejeli ponudbe velikih založb?
Douglas: Smo, ampak nas ne zanimajo.
(predvajano v oddaji Alter Mozaik, Radio Študent)

McCombs: MP3 odlomek/excerpt (31", 212Kb)

Bitney: MP3 odlomek/excerpt (1' 36", 657Kb)

Janez Golič