TORTOISE
Standards
(Thrill Jockey/Warp, 2001)
Standardi - nepisana merila in določila, ki si jih postavljajo glasbeniki z jasno vizijo lastnega početja? Vprašanje, ki so si ga člani čikaških Tortoise zagotovo večkrat postavili, potem ko so tako v matični zasedbi kot v brezštevilnih projektih pošteno pregnetli znane in manj znane žanrske oblike. Torej, kam še, v precepu med že doseženim, preverjenim, željo po spremembi in navdihom, ki pride, ali pa tudi ne? Kako sploh določiti meje izvirnosti, poslušljivosti oziroma sprejemljivosti in konec koncev ohraniti odgovornost tako do lastne preteklosti kot pričakovanja poslušalcev oziroma kupcev plošče? S Standards Tortoise širijo meje razpoznavnosti. Če so jih prej v veliki meri določevale razpotegnjene in mehko zaobljene basovske linije, umirjene tolkalske sinkope in nevsiljivi posegi elektronike, so sedaj vloge posameznih instrumentov pošteno premešane. Že uvodni, malodane bombastični izstrel kitarskega zvoka, zavede. Tortoise so vedno raje izkoriščali efekt tišine, kot da bi igrali na preverjene karte vzburljivosti. Ko se umirijo, se njihova razigranost pokaže v notranjem ustroju skladb. Te namreč tečejo svoj, a še vedno naraven tek, kjer 'vodilna' tema vznikne in ponikne, se izmenja z melodijo, ki prodre nekje iz ozadja, ali tečeta dve ali tri teme vzporedno, ne v harmoničnem razmerju, temveč kvečjemu pogojno modalnem. Standarni glasbeni termini so sploh na preizkušnji, saj je čistih linij komaj za vzorec. Kaj šele ritmične akrobacije, ki so jih Tortoise kar na rednem albumu prignali na raven remiksa. Le dolgoletno igranje in poslušalčevo privajanje na njihovo početje zlije številne domislice v zaokroženo celoto, v skladbo, ki jo nezgrešljivo odigrajo le Tortoise skupaj, brez solističnih izkazovanj tehniških veščin. Sedaj bolj 'živi', zavedajoč se lastne vloge in kalupov, v katere so padli mnogi v studijske sposobnosti zagledani glasbeniki.
Njihova po horizontali in vertikali razgrajena glasba z obveznimi momenti presenečenja še vedno sili čez rob 'običajnega' estetskega okusa, nekaj razpoznavnih in pravilno razporejenih melodij pa zagotavlja dovolj prijetno poslušanje. Lahko tudi z razmislekom, če povežemo nekatere naslove skladb (Eros-Six Pack-Monica) z zoprnimi aferami nekdanjega ameriškega predsednika. Ko je ameriška v nebo vpijajoča demokracija na preizkušnji, je pravi čas za pretres stanja. Za angažma, ki ga Tortoise (ne gre pozabiti, večina članov je v osemdesetih letih delovalo v rockovskih bendih) z zgolj instrumentalno glasbo 'zmorejo'. Na ravni albuma jim še vedno ostane naslovnica in na njej z rdečimi linijami prečrtana pomečkana ameriška zastava. V vsakem primeru ponujajo več zamisli, kot bi jih po treh izvrstnih albumih še pričakovali. Le da so sedaj zgoščene v standardne dolžine skladb in le-te vtisnjene v standardno dolg album. Vsaj to, če se že drugače izmikajo standardom.
(Muska)
Janez Golič
