TORTOISE
It's All Around You
(Thrill Jockey, 2004)
Tortoise so svojim dosedanjim delom potegnili simetrično krivuljo. Vleči so jo začeli v samem izhodišču, tam kjer so zastali Slint in Squirrel Bait. Pogumno so se podali v eksperiment dubovskih obratov dveh bas kitar in tolkal, se odrekli vokalu in kitare praktično postavili v kot. Prvenec brez posebnega naslova je le nakazal njihov potencial, z njim so si le na široko odprli možnosti. Težavni 2.album Millions Now Living Will Never Die je opravičil napovedi, če ne celo presegel. Zadošča že 20 minuta lepljenka Djed, kjer so Tortoise izkazali širino in izostren občutek za kompozicijo. Še težavnejši 3.album TNT pomeni vrhunec, skladbe so dovršene, raznovrstne, in predvsem, stojijo vsaka zase. In potem se je krivulja obrnila navzdol. Standards je že polovičen »uspeh«, nagib v nasilnejši zvok je kvečjemu simptom pomanjkanja navdiha, jazzovske elegije postajajo vse bolj brezdušne in izgubljajo smer.Tortoise so se z novim albumom It's All Around You spustili po krivulji nazaj do nične točke, tokrat na nasprotno stran vodoravne osi. Če je bilo v izhodišču še vse pred njimi, sedaj ni videti smeri naprej, le sklenitev pretečene poti. Torej le povzemajo vse, kar so že ponudili. Formalne zverziranosti jim ne gre odrekati, a glasbeno je tole že nevarno blizu mrtvi tvari. Brezdušno koktejl jazziranje čez razslojene ritme zveni kakor rezultat naključne cut-up tehnike iz odlomkov njihovih prejšnjih plošč, brez občutka za naraščanje in sproščanje notranjih napetosti. Še enkrat se kot antipod oprimejo volumna, pritisnejo do kritičnega roba prepoznavnosti, a kaj, ko vse skupaj zveni kakor priganjanje že hudo utrujenege konja.
Tortoise ga obudijo šele v sklepnih dveh zapisih, končno stečejo v naravnem skladju vseh postopkov. Upanje umira zadnje, pravijo.
(Muska, maj 2004)
Janez Golič
