TORTOISE & BONNIE PRINCE BILLY
The Brave And The Bold
(Domino, 2006)

Dobro je vsake toliko odskočiti, prestopiti mejo, ki si jo je določen izvajalec z leti začrtal sam oziroma je morda podlegel zunanjemu priznanju in se držal zanesljive linije »razvoja«. Očitno sta dva velikana neodvisne »scene« to ugotovila nekje istočasno, po dobrih desetih letih dokaj premočrtnega razvoja. Tortoise so po petih albumih izgubili žar. V njihovem početju ni bilo več notranje sle, pravega pogona, le formalistično premetavanje slogov. Potrebovali so vdor svežega zraka v zatohel prostor studijskih manipulacij, oziroma so se lani odločili za kar nekaj »stranskih« izletov. Najprej so izpeljali nekaj skupnih nastopov z afriško tolkalsko zasedbo Konono No.1, kasneje, skoraj antipod temu, so po Združenih Državah spremljali Daniela Lanoisa, in med tem so v nekaj dneh z Willom Oldhamom posneli deset priredb sedaj zbranih v album The Brave And The Bold.
Na drugi strani se je tudi vase zaprti Will Oldham oziroma Bonnie Prince Billy začel odpirati, prepričali so ga celo, da je svoje starejše pesmi posnel s profesionalnimi session glasbeniki v Nashvillu, in tako album Greatest Palace Music tudi zveni. Lani je posnel še skupni album s Mattom Sweeneyem, še najdlje od tistega, kar sicer počne, je zabeležil prav na dotični plošči s čikaškimi Tortoise.
Dejstvo, da gre za skorajda spontan, na hitro vkup spravljen album, tudi kritiškemu pogledu vzame ostrino. Čeprav je obenem res, da so album še vedno podpisali s svojimi imeni, torej odgovorno stojijo za izdelkom. Za povrh so objavljene »le« priredbe, kar daje spet slutiti, da gre za enkraten, malodane ljubiteljski podvig. Izbor avtorskih skladb nima razvidnega ključa, kot ga ni po pristopu, načinu prirejanja tujega gradiva. Že uvodna Cravo E Canelo brazilskega zvezdnika Silve Nascimenta odstopa od vsega, kar so v preteklosti naredili Tortoise, kaj šele Bonnie. Portugalsko še ni pel, niti niso Tortoise tako radoživo udrihali južnoameriške ritme. In takoj naslednji trenutek smo pri amputiranemu Springsteenu. Njegova v izvirniku vznesena Thunder Road je tu izgubila ves naboj, saj jo Bonnie Prince Billy spelje na svoj introspektivni teren, obenem na svoje vlečejo tudi Tortosie s piskajočimi sintetizatorji in popačenimi teksturami. Pravzaprav je vseskozi čutiti razkorak, kot da bi polovico priredb pripravili Tortoise zase, in drugo polovico Bonnie. Vsaj countrijaško Pancho in bluesovsko Some Say (I Got Devil) je Bonnie obdržal »zase« oziroma Tortoise niso bistveno posegli v aranžma. Po drugi strani je It's Expected I'm Gone Mikea Watta oziroma njegovih Minutemen naravnost nasilna in ji Bonnie s svojim zadržanim glasom ne more skladno podpreti.
Skratka, The Brave And The Bold bo ostal bolj ali manj »zanimivost« po sebi, eksperiment, ki kot tak mestoma uspe, še večkrat pa zdrsne v nekonsistentnost. Morda bi bilo najbolje, da bi ostali pri prvotni zamisli, namesto albuma bi dobili le maksi singel s štirimi priredbami. Razliko do albuma namreč polnijo pesmi, ki so jih Tortoise in Bonnie sposobni posneti mimogrede in objaviti brez samokritičnega pogleda na rezultat.
(Muska, marec-april 2006)

Janez Golič