Simon Reynolds
TOTALLY WIRED
Post-Punk Interviews And Overviews
(Faber And Faber, 2009)

Moja predvidevanja ob koncu ocene knjige Rip It Up And Start Again: Postpunk 1978-1984, držijo le še delno (glej Muska, maj 2005). Naj citiram: »Rip It Up je prva in edina knjiga o postpunku. Vredno je bilo čakati, kdo drug bo težko kaj bistvenega dodal, vsaj ne na način, ki ga je izbral Simon Reynolds. Nekaj kot definitivna zgodba«. In je dodal kar Simon Reynolds sam. Tudi način je drugačen; od 125 narejenih intervjujev je izbral 32 ključnih protagonistov izvirnega postpunka, večinoma glasbenikov, zraven pa so še drugi aktivisti; slavni radijski didžej John Peel, televizijski voditelj in gonilna sila scene v Manchestru Tony Wilson, producent Trevor Horn in novinar Paul Morley, skratka dober presek mnenj in pogledov. Tokrat so objavljeni integralni pogovori, ki vsak zase neokrnjeno pokaže na raznovrstnost pristopov in zamisli izvirnega postpunka. Avtor se je umaknil v vlogo zvedavega usmerjevalca in tako je marsikatera »teorija« pristala na preizkušnji (najbolj mu je nasprotoval vedno sitni David Thomas). Ko je bila knjiga Rip It Up že stiskana in na policah knjigarn, so se avtorju nabirale dodatne informacije, odpirali novi vidiki, ponujali novi pogovori. Ena možnost bi bila seveda razširjena, nova izdaja Rip It Up, a Simon je raje naredil revizijo v obliki krajših esejev, ki jih je zbral v drugem delu knjige Totally Wired, lastna razmišljanja pa je zaokrožil z intervjujem s samim sabo. Najboljši način za zapolnitev manjkajočih členov.
Končni, splošni vtis, ki ga dobi bralec ob koncu knjige je, da termin postpunk ne vzdrži kot žanrska oznaka. Pristopi, nameni, vzgibi, rezultati so tako različni, da se lahko kvečjemu zatečemo k misli, da se je s pojavom punka odprlo morje možnosti, ki so jih protagonisti «za tem« izkoristili vsak na svoj način. Zaradi izrazitega individualizma so bile zasedbe praviloma kratkega veka, nekaj kot homogena, usklajeno delujoča scena preprosto ni obstajalo. Posredi je bila kvečjemu nezdrava tekmovalnost in napetosti na vseh ravneh – med glasbeniki, producenti, založniki, mediji… Ta stalna nesoglasja so v najboljših trenutkih rodila nekaj najbolj izvirne, brezkompromisne, neponovljive obrockovske godbe nasploh.
Refleksni gib raziskovalnega novinarja je skušal poiskati neke stične točke, povezati lastnosti in razmišljanja ljudi v določenem okolju. Praviloma se vprašanja in odgovori odvijajo ravno v smer skoraj antropološkega raziskovanja postpunka. Naj si je večina najprej trdila, da jim je šlo za radikalni rez s preteklostjo, je uporno vrtanje le rodilo priznanja o določenih vzorih, ne nujno glasbenih. Šele širši pogled nam izriše jasnejšo sliko, šele potem se nam razkrijejo razlike med »bližnjimi« mesti Liverpool in Manchester, na primer. Kaj šele med centri in obrobjem. Med pristaniškimi mesti in notranjostjo. Skozi filter avtorske glasbe se pokaže »mentaliteta« posameznih okolij, kaj je glasba zmožna reflektirati in kaj morebiti v celoti zavrača. Postpunk je bil predvsem gibanje idej, glasbeniki pa opremljeni z najbolj občutljivimi antenami, s katerimi so lovili utrip okolja. Izjemen čut za individualno pa je spet povzročil zanimiv obrat - zavračanje je bilo pomembnejše od sprejemanja. Kar je ostalo na gostem situ, je še vedno posejano na ključnih ploščah postpunka.
Za resno raziskavo o popularni glasbi, je govoriti zgolj o glasbi mnogo premalo. Le še redko popularno-glasbeno gibanje ponuja več snovi za širši razmislek kot post-punk. Zato je Simon Reynolds intervjuvance lahko izpraševal na širokem polju popularne kulture in čez. Le malo temeljnih vprašanj je ostalo zaprtih, glasbeniki in drugi protagonisti so se znašli v navzkrižnem ognju vprašanj o spolnih razlikah, političnih opredelitvah, socialnih statusih, rasni toleranci, literarnih preferencah in drugih umetniških snovanj, in nenazadnje o možnostih vsakdanjega preživetja. To široko polje, ki ga je raziskoval in ga očitno še raziskuje Simon Reynolds, se kar odpira, možnih je neskončno veliko pogledov in vidikov, osvetlitev, konceptov. Postpunk je mnogo več kot seštevek pomembnih plošč in Totally Wired resda veliko razkriva, a obenem odpira nadaljnja vprašanja in polja raziskovanja. Če bi se Simon le ozrl v nekdanji jugoslovanski prostor, na primer…
Čeprav se je tudi tokrat avtor osredotočil na izvirno obdobje postpunka, tudi pogovori se končajo z rezom nekje v letu 1984, se snov za obravnavo kar nabira. Povod za esej o Joy Division sta filma 24 Hour Party People in Control, ki sta nastala že v novem tisočletju. Simon se še kar navdušuje nad albumom Metal Box skupine Johna Lydona, Public Image Ltd, nanj ga vežejo najžlahtnejši najstniški spomini in še sedaj si ne more predstavljati domače fonoteke brez tega vinilnega kosa. Že samo dejstvo, da je izvirni album izšel v obliki trojnega maksi singla in da je bil zapakiran v kovinsko škatlo, kjer se običajno shranjujejo filmski trakovi, je dovolj za razširjeno obravnavo! Čeprav je pred kratkim izšla dovolj podrobna knjiga No Wave, ni nič narobe, če je Simon dodal še svoj pogled skozi esej o ne-glasbenikih kot so Yoko Ono, Brian Eno in Arto Lindsay. Tu do eseja o mutiranem disku je le še korak, prek Briana Ena pa je zlahka preskočil na londonski glam, še eno referenčno točko predvsem angleškega postpunka.
Vpliv in pomen določenega avtorja in izvajalca v popularni glasbi je praktično nemerljiv. Ampak če obstaja mnogo biografij le o enem izvajalcu, zakaj ne bi imeli dveh knjig posvečenih tako razburljivemu obdobju kot je bil postpunk? In sedaj, je to nekaj kot definitivna zgodba? Dajte no. Prej nikoli dokončana zgodba.
(Muska, marec-april 2009)

Janez Golič