Portret: TRAIL OF DEATH
Ko izvajalec, ki se kali v neodvisnem okolju dobi priložnost za podpis pogodbe z veliko založbo, je običajno na veliki preizkušnji. V kolikšni meri bo to vplivalo na njegov avtonomni razvoj, koliko mu bo to v pomoč, ali bo večinoma podvržen pritisku po prilagajanju? Teksaški kvartet …And You Will Know Us By The Trail Of Dead je na tretjem albumu, prvem za veliko založbo, z večjim denarnim vložkom svoj artistični punk rock mestoma še priostril, na drugi strani razširil arzenal zvočnih rešitev in s sofisticirano obliko pesmi presegel žanrske omejitve.
Resnična zgodba o …And You Will Know Us By The Trail Of Dead ne obstaja. V stari dobri tradiciji hard-core punka se fantje izmikajo vsakršnim enoznačnim pojasnilom. Še več, bolj kot jim raste popularnost in s tem število medijskih pojavljanj v obliki člankov oz. intervjujev, več žive domišljije si privoščijo v pogovorih z novinarji. Po sedmih letih delovanja so že pošteno siti enih in istih vprašanj, predvsem o imenu, ki so ga mnogi zaradi lažje uporabe že okrajšali v Trail Of Dead. Le ugibamo lahko, da se niso želeli imenovati preprosto The Nekaj ali Nekdo, za imenom naj stoji zgodba ali vsaj slika, ki naj si jo dopolni vsak sam.
Če bi šli nazaj po njihovih zavajajočih sledeh, bi nas pot peljala v Austin, ali bolje, na živinske farme v krščanski komuni zaselka Planoe v Teksasu. Prve glasbene izkušnje so fantje nabirali v cerkvenem zboru. V okolju, kjer je stara zaveza še vedno močnejša od kazenskega zakonika, se je v njih nabiral upor, do te mere, da so začeli resneje spoznavati vzhodnjaške religije, ne da bi se odločili le za eno verstvo. Podobno velja za glasbeno dogajanje v Austinu, kamor so se štirje nadebudni glasbeniki odpravili takoj po končani srednji šoli. Tamkajšnja 'scena' je mladim, željnim akcije, ponujala bore malo. V večini klubov so vsak večer igrali bendi, ki so zgolj preigravali že stokrat slišali repertoar, le redki so odstopali. Ti, ne da bi imeli glasbeno veliko skupnega, so se družili že zaradi odpora do prevladujočega klubskega dogajanja. V tem so v mnogočem odstopali prav Trail Of Dead.
Za razliko od večine drugih, ki se držijo nepisanih pravilo odrskega obnašanja, gredo Trail Of Dead 'do konca'. Ne le, da se kar med igranjem podajo med občinstvo, spet v tradiciji hard-cora si kar med tekom ene pesmi izmenjujejo instrumente, saj bi s 'specializacijo' vsak član lahko zašel v nevarnost tehniškega perfekcionizma in predeterminiranost glasbenega sloga. No, za veliki finale svoje instrumente razbijejo na koščke. Oziroma, so jih. Niti velika založba (ali prav ta) ni pripravljena kriti stroškov razdejanja. Po koncu nastopa so sami lepo pobirali dele kitar in bobnov in jih nekako sestavili skupaj, tako večer za večerom, dokler so še služili namenu. Na dolgi rok se to finančno ni izšlo, obenem so imeli v več lokalnih klubih prepoved nastopanja. Dokler jih ni pod svoje okrilje najprej vzela neodvisna založba Trance Syndicate (v lasti Kinga Coffeya iz Butthole Surfers) in objavila njihov istoimenski prvenec. Naenkrat so se odprla vrata klubov, skupina prestopi lokalne meje, vse tja do Anglije. Na hitro pridobljeni sloves inovativnega in še vedno žgočega hard-core benda potrdijo z drugim albumom, Madonna, ki ga objavi založba Merge, prav tako v lasti rockovske skupine, Superchunk. Naslov albuma ni izbran naključno, njihova zanimanja za svetovna verstva in vstop v veliki pop svet je pri njih vzbudil določene vzporednice, ki so jih z veliko mero cinizma pretopili v pesmi Mistakes & Regrets, Claire de Lune in posebej Aged Dolls. Obenem so se tudi glasbeno hitro razvijali, vpletali so za rock, kaj šele hard-core punk, ne najbolj značilne instrumente, tudi njihove kitarske igre so postajale vse bolj razdelane in v daljših instrumentalnih delih polne disonantnih dialogov. Še vedno pa niti njihove tehnične zmožnosti niti podpora založbe ni zadoščala za uresničitev vseh zamisli, ki so se bliskovito porajale v njihovih glavah.
Prav tako hitro so se morali odločiti, ko je malce nepričakovano na njihov naslov prišla ponudba za podpis pogodbe z veliko gramofonsko založbo. Ne le relativno dobra prodaja obeh albumov, tudi obsežne turneje so ponesle njihov dober glas do ušes Jimmyja Iovinea, odgovornega pri velikanki Interscope. Njihova odločitev je bila še toliko težja, ker je položaj v korporativnem okolju morda najslabši v vsem obdobju avtorskega rock'n'rolla, če le preletimo vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč tržno najrazvitejših dežel. Kot protiutež temu se je okrepilo neodvisno založništvo, z utrjeno in razvito mrežo promocije in distribucije ter koncertnih agencij ob pomoči hitrega posredovanja in izmenjave informacij na spletnih straneh, po nekaterih izračunih srednje uspešni izvajalci bolje živijo pod okriljem neodvisne založbe. Da ne izgubljamo besed o človeških odnosih in vsemu, kar to prinese zraven…V primeru Trail Of Dead je pretehtalo dejstvo, da je večina zanje pomembnih izvajalcev snemalo in še snema za velike založbe – Patti Smith, Public Enemy, Sonic Youth, Pink Floyd… Vsaj nenavaden, če ne kar izključujoč glasbeni okus, ki pa se vsaj direktno ne odslikava na njihovi novi plošči Source Tags & Codes (Interscope/Multimedia). Prevzeli so le splošne zamisli o konceptualni zaokroženosti albuma in večdelni strukturi komadov. Uvodna klavirska skladba, Invocation, zavede s skoraj meditativnim tonom, da bi takoj naslednja It Was There That I Saw You razblinila vse dvome o morebitnem mehčanju zvoka. Izza zidu raztreščenih činel in distorziranih kitar se komaj prebija občutljiv vokal, ki si ga z isto čustveno zavzetostjo izmenjujeta Conrad Keely in Jason Reece. V njunih izvedbah mladostniški upor zveni enako močno kot pripadajoči občutki nemoči in razočaranj. V temačnih projekcijah se naslonijo celo na Baudelaira, ne da bi se zares oddaljili od srži rock'n'rolla. Le uporabljajo orodja, s katerimi lažje uglasbijo vso paleto lastnih obsesij.
Ravnotežje drvečega kitarskega rocka in splet akustičnih instrumentov je skupina vzpostavila šele ob pomoči male čete tehnikov in v številnih studiih. Če velja, da ima vsak studio svoj zvok, jim kaj drugega ni ostalo. Obenem so se s snemanji na različnih lokacijah sami približali gostujočim glasbenikom oziroma jim ponudili možnost sodelovanja na najustreznejšem mestu.
V sedmih letih stalnega nastopanja in snemanja se Trail Of Dead že ne morejo pretvarjati, da je vse, kar počnejo na odru, spontano. Razbijanje instrumentov s časom postane del scenarija, pričakovan obred, morda ključni moment predstave… Vendarle, ko Conrad Keeley v Relative Ways z verzom »electric guitar hanging to my knees, got a couple of verses I can hardly breath« odpoje hvalnico rock'n'rollu, obenem opozarja – na koncertih Trail Of Dead še vedno ni najbolj priporočljivo stati preblizu odra.
(Muska, 2002)
Janez Golič
