TRANS AM
Sex Change
(Thrill Jockey, 2007)

Trivialno je genialno le, če se tega lotijo genialci. Na papirji bi opis tega, kar počnejo Trans Am, zlahka zapadlo v ceneno trivialnost. Formalno je to le zbir stokrat izrabljenih elektronskih sekvenc, tisočkrat preigranih kitarskih rifov in najbolj značilnih rockovskih ritmičnih vaj, kaj šele, ko od zadaj pripeljejo vokodizirano petje. Postano in obrabljeno na celi črti.
Še več. Ko so Trans Am v želji po lastnem razvoju začeli uvajati novosti, ko so začeli eksperimentirati in sploh počeli stvari, ki jim niso pisane na kožo, je njihova glasba začela izgubljati tisto, zaradi česar so sploh postali pojem – naboj. Morda so bila ta iskanja po stranpoteh, najbolj razvidna na plošči Red Line, celo koristna, saj so se vmes v njih lahko kopičile strasti do sproščenega, neposrednega uresničevanja tistega, kar najbolje znajo in čutijo. In te strasti so se v največji meri sprostile prav na aktualni plošči Sex Change.
Na Sex Change ni napredka, ni zvočnih eksperimentov, ni posiljenih stilskih vaj, odklonov in stranpoti, je prečiščen seštevek vsega najboljšega, kar so Trans Am ponudili na prejšnjih ploščah, predvsem na albumu Futureworld. Drugačne so le melodije, zaporedje akordov, tistih nekaj besedil, ki pronicajo skozi vokoderje. Vsaki skladbi na plošči bi lahko našli preteklo »verzijo«, konec koncev, ko je njihova glasba postala spet jasna, preprosta, neposredna, so se istočasno zaprle možnosti preskokov v novotarije, zaprl se je njihov manevrski prostor. Razlog lahko iščemo in najdemo v razseljenosti treh članov skupine, sedaj živijo vsak na drugi celini, skupaj se dobijo le za snemanje plošč in nastope. Za skupno pripravo in snemanje album Sex Change so porabili bore tri tedne, in potem niti ne ostane časa za preizkušanje novosti, še posebej, ker je glasba vsaj na ploščah zavestno ostala dovolj strogo »programska«, zložena skupaj z natančnimi sekvencami. Vendarle, ker so Trans Am že na prejšnjih sedmih ploščah izkazali precejšnjo izrazno širino, tudi Sex Change ni enodimenzionalna plošča. Edina slabost je pravzaprav njeno zaporedno število osem, če bi bil to njihov prvi, drugi ali tretji album, bi bila to popolna Trans Am plošča.
Trans Am še enkrat dokazujejo, da je mogoče iz vzorcev, ki so se dokončno izoblikovali že pred kakimi tridesetimi leti, še vedno iztisniti nekaj soka, če se tega lotijo glasbeniki z občutkom za skladanje privlačnih melodij, če se izberejo pravi akordi, če vse skupaj žene tekoče sinkopiran ritem, enkrat s poudarkom na funku, drugič na motorični monotoniji, tretjič grejo v klimaks stehniciranega hard-rocka, kot na primer v prav sklepnih zapisih plošče. Takrat šele stopijo »čez«, mimo samokontrole, takrat se odprejo in pokažejo, da se v njihovih kiborških instrumentih pretaka rockovska kri. Nakažejo, da bo »pravi« ples pravzaprav šele na koncertnem podiju.
(Muska, marec-april 2007)

Janez Golič