TRICKY
Maxinquaye
(Island, 1995)
Priznam, vedno sem si hip hop hibride predstavljal le v funkciji brezskrbne zabave in vsak odmik od prežvečenih vzorcev le nov modni trik. Tricky me je presenetil na celi črti. V prvi vrsti njegov poglobljen trip hop ni namenjen izključno plesu, če pa že, poleg nosi težo sporočil. Glasbeno okostje je zgrajeno na počasnih dub ritmih, na katerega so obešeni eruptivni samplani zvoki. Bogastvo zvočnih rešitev nikoli ne opeša, tu so v veliko pomoč studijski prijemi in zmožnosti ostale sodobne tehnike. Zaradi tega glasba ni mehanična oz. sterilna, je le odraz notranjega sveta glavnega protagonista. Dokaz za zdravo distanco, ki jo Tricky drži z digitalnimi izvori zvoka, je posneta podlaga zoprno škrtajočega vinila. Kot bi želel reči, komu mar za to.
Tricky je uspel svojo preteklost, prepleteno z mladostniškim prestopništvom, mačo postavljanjem in nonšalanco preliti v sedanje zrelo delo. Po sodelovanju s prav tako bristolskimi Massive Attack je lani izdal tri solo single, kjer je vsak zvenel kot sporočilo z drugega planeta. Jasno je bilo, da noben konglomerat ne more zajeti širine njegovega talenta. Na albumu Maxinqauye, kjer pravzaprav prevladuje soul vokal pevke Martine, Tricky dokazuje, da je njegova naravna težnja sodelovanje, preko katerega se njegov jezik na novo oblikuje in bogati. Ta proces je še vedno v funkciji, nazadnje je delal z rapperji Gravediggaz na singlu Hell Is Around The Corner, pripravlja pa že nova presenečenja, pravi eksperimentalni projekt pod imenom Durban Poison. Skratka, v času kilometrskih in brezkrvnih proizvodov industrije zabave, se Tricky kaže kot izjema, ki ostanke skrbno sestavlja v lastne namene.
(Tribuna)
Janez Golič
