TRICKY
Knowle West Boy
(Domino, 2008)
Najprej smo po dobrih 10 letih dočakali novi CD skupine Portishead, sledi jim Tricky, ki si je sicer vzel pol krajši odmor, od t.i. triphop prvakov nam ostanejo še Massive Attack, ki po daljšem času tudi pripravljajo novo ploščo. Triphop pa bi morali vsaj pri Trickyju in Portishead postaviti v narekovaj ali re-definirati pojem. Dislocirani ritmi, sempli iz starih soundtrackov, mrko moško mrmranje postavljeno nasproti čutnemu ženskemu petju so le odmev starih časov. Portishead so ponudili klavstrofobično, industrijsko hladno, a še vedno organsko glasbo na plošči Third, kot bi nam vodne kaplje padale naravnost za vrat. Medtem se je tudi Tricky odmaknil od večine tistega, kar ga je na začetku proslavilo še kot člana Massive Attack in kasneje na prvih solističnih ploščah oz. takih, ki jih je podpisal le s svojim imenom.Tricky je za nekaj let preprosto izginil, najprej se je izvil rutini album-turneja in potem še pobegnil iz okoliša, v katerem je užival kot kralj teme. Sprememba je bila dobrodošla. Nekaj let anonimnega potepanja po New Yorku in Los Angelesu so obrnila njegovo perspektivo, predvsem se je ozrl nazaj, v otroštvo, ki ga je preživel v bristolskem getu Knowle West. V podrobnem spremnem besedilu ob plošči, objavljenem na spletnem naslovu založbe Domino, je med drugim pojasnil, da v getu niso vedeli za rasizem, občutili pa so razredne razlike. In to je poglavitna, rdeča nit njegove nove plošče. Prištejemo še vrsto manj znanih pevcev in pevk, širok nabor pristopov in dobimo njegovo najzanimivejšo ploščo po prvencu Maxinquaye. Ali celo več… Je že tako, da se nam glasba, ki se v določenem trenutku zdi prelomna, dotlej neslišana, ki se na novo naslavlja na tukaj in zdaj, najbolj vtisne v spomin. In take so bile prve plošče Trickyja. Kasneje je zataval v slepo ulico, vse do razsvetljenja na Knowle West Boy. Ploščo uvede na bluesu sloneča Puppy Toy, kjer značilno poudarjen boben ovija svobodna igra klavirja in basa, čez to se prebija prodoren glas pevke Alex Mills, medtem ko Tricky le pridušeno brblja (pomagati si moramo z omenjenim spremnim besedilom, nikjer na plošči ne na ovitku ni podatkov, kdo poje posamezno pesem). Preskok v hiphop se zgodi z Bacative, a še vedno so v podlagi za hiphop ne najbolj značilni lebdeči kitarski zvoki. Joseph je podložen s skoraj novo-folkovskim obiranjem strun, a se čezenj spet preliva množica zvenov, od simfoničnih do škripajočega drhtenja nedefiniranega izvora. Zato pa v Veronika (ki jo dejansko poje Veronika – Coassolo) ni slišati dosti več od sintetiziranega bobna in podvojenega petja-rapa. Nova pesem, nov obrat; C'Mon Baby je rokenrolovski obračun na način Tricky. Council Estate, prvi singel z albuma, strateško leži na sredini plošče, in razkriva enega temeljnih razkolov pri ukvarjanja s popularno glasbo. Morda bi kdo refren »remember boy, you're a superstar« lahko celo razumel kot rapovsko postavljanje, a glede na vse ostalo slišano ni dvomov, to je Trickyjev ciničen posmeh vsem, ki radi trepljajo po ramah (ne prvič, podoben komentar mu je uspel že na plošči Angels With Dirty Faces). Past Mistake končno priča, da je bil Tricky nekdaj član Massive Attack in pesem bi zlahka kraljevala na Maxinquaye. Pevka Lubna morda res ni nova Martina Topley, je nevarno blizu. Zaenkrat dovolj všečnosti! Raztreščeni hiphop Coalition prinaša nekaj najbolj ostrih besed, kar jih je Tricky izrekel na račun bogatenja (nekakšno nadaljevanje Greedy Money pravzaprav). In pika. Spet lahko preskoči v nenavadno nežno, a z besedilom dvoumno Cross To Bear. Kaj šele naj si mislimo ob visokooktanski Slow, priredbi nedavne uspešnice – Kyle Minogue. Zmedeni? Trickyju je tokrat malo mar, odgovarja zase. Dokler je neuravnotežen kot v Far Away, ni razloga za preplah. Potem mu še enkrat oprostimo nostalgičen spomin na šolske dni v dopadljivi, sklepni School Gates.
Tricky ni na novo začel pisati glasbenih žanrov, je pa odkrit, še vedno drzen in samosvoj. Če bo na naslednji plošček potrebno spet čakati 5 let, se bo zagotovo izplačalo.
(Muska, september-oktober 2008)
Janez Golič
