TO ROCOCO ROT
Speculation
(Domino, 2010)
Nekje istočasno kot se je povečalo zanimanje za t.i. krautorck, torej sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, je nase opozorila nova generacija nemških glasbenikov v polju neodvisne, kreativne godbe. Morda so le uspešno ujeli ta novi val širšega zanimanja za dogajanje v Nemčiji in bi sicer ostali v lokalnih okvirih, vsekakor pa se glasbeno nosi toliko naslonili za domovinski zapuščino kot se spogledovali s sodobnim transžanrskim miksom skoraj ambientalne elektronike, repetitivnih vzorcev in lagodnih ritmičnih vaj. Pravzaprav nič pretirano izzivalno in uporno, kvečjemu iskanje in vztrajanje na lastnih premisah ozvočevanja navidezne vizualne podobe. Kar nekaj te glasbe se je dejansko znašlo v podlagi za film.Če bi To Rococo Rot v svojo zgolj instrumentalno glasbo vključili še petje, bi bili najbolj reprezentativna skupin »nove nemške scene«. Niti niso trdna skupina, prej projekt, v katerega vstopajo in izstopajo tako didžeji kot npr romunski violinist Aleksander Balanescu. Jedro zasedbe sta brata Robert in Ronald Lippok, iz Kreidler je k njima prestopil še basist Stefan Schneider. Nase so opozorili že s prvim albumom Veiculo, saj je plošča izšla v pravem trenutku. Poleg medijske izpostavljenosti krautrocka so To Rococo Rot uspešno vstopili v mednarodno areno po zaslugi razraščajočega t.i. post-rocka s Tortoise na čelu. To Rococo Rot so učinkovito zajeli večino silnic, ki so takrat, v drugi polovici devetdesetih, premikale neodvisno glasbo. Zasnovo so našli v elektronski glasbi, tudi v minimal technu in glitch elektroniki; modularnost, sestavljanje po sklopih, je dilentantskim glasbenikom prišla še kako prav. Palindromno ime si skupina ni izbrala naključno; tudi skladbe se poslušajo enako naprej kot nazaj. Načelo, da je vsak zvok, vsak vzorec, lahko zasnova skladbe, jih je vodilo od ničelne točke do vse bolj kompleksnih kompozicij, in take so zabeležena na njihovem aktualnem ploščku Speculation. Sedaj že za priznano angleško založbo Domino.
To Rococo Rot s pazljivim miksom brišejo meje med »pravimi« in »elektronskimi« instrumenti. Robovi so zglajeni, nič posebej ne izstopa. Potem bi jih človeški glas nekako vrgel iz ravnotežja, usmeril pozornost na določeno melodijo, vsebino. Tako pa ostajajo karseda abstraktni; z nedoločenimi variacijami bobna in basa se toplina zvoka meša s »hladnim« drhtenjem elektronike. Kompozicije so dovolj kratke in trdne, da ne omogočajo razvoja improvizacije, ta je le nakazana z izleti »režečega« basa in mestoma po svoje zaigra kak drug instrument oziroma zvok. Ritmična igra zvokov je na meji chill-outa, ampak še vedno s stilom. In ker so z leti To Rococo Rot tudi tehniško napredovali, so si tokrat privoščili več »živega« igranja, in tudi posnetki so narejeni praktično v živo, v studiu Joachima Irmlerja iz stare nemške skupine Faust. In krog se je končno sklenil. Irmler gosti s svojimi doma narejenimi klaviaturami v sklepni kompoziciji albuma, desetminutni elegiji ambientalnega šumenja Fridays. S tem so vsi nekaj pridobili; To Rococo Rot so zašli v območje hrupa, Irmler se je navzel nekaj »nove« senzibilnosti. Vse skupaj je lahko tudi napoved vznemirljivega rezultata na prihajajočem dvojnem albuma Fausta.
Vsekakor bo zanimivo pričakati To Rococo Rot na nastopu v živo. Koncertnih plošč teh novejših nemških skupin skorajda ni, kaže kot da vsi raje eksperimentirajo v studiu. Prava vrednost pa se mora izkazati šele na odru.
(Rock Obrobje, marec 2010)
Janez Golič
