TRUPA TRUPA
Jolly New Songs
(Ici D'Allieurs, Blue Tapes and X-Ray Records, 2017)

Navkljub v nebo vpijoči „krizi glasbene industrije“, je glasbe vedno več. Lažje kot kdaj koli prej jo je ustvarjati in širiti, nekaj težje jo je pripeljati do „pravih“ ušes. Če se poslušalec ne želi izgubljati v neskončnem bazenu možnosti, skoraj potrebuje neke vrste filtra. Kanale, preko katerih doseže potencialno zanimivo glasbo. En teh kanalov so še vedno glasbene založbe.
No, vsaj tiste, ki so dovolj profilirane oziroma so nas z dosedanjimi izdajami prepričale, da se splača vsaj preveriti njihovo aktualno ponudbo. In po zaslugi francoske založbe Ici D'Allieurs (Yann Tiersen, Matt Elliott...) smo zunaj poljskih meja lahko poslušali kvartet Trupa Trupa iz Gdanska, najprej lani z albumom Headache, nedavno z aktualnim nizom pesmi zbranih pod imenom Jolly New Songs.
Najprej; pesmi so nove, a vesele zagotovo niso. Še v redkih trenutkih močnejšega rockovskega pogona, so Trupa Trupa nekako zadržani, neizživeti, kar povzroči dodatni moment nelagodja, skoraj nemoči. Temu pritiče interpretacija kitarista in pevca Grzegorze Kwiatkoskega, na Poljskem priznanega in nagrajenega pesnika. Morbidna besedila v angleškem jeziku gredo skupaj z jasno definiranim zvokom skupine in samo strukturo pesmi, kjer je malo prostora za svobodno igro, a dovolj prostora med glasbili. Njihova glasba diha v veliko večji meri kot pri večini danes producirane glasbe, ki se diči z nazivom „sodobna“. Obenem jih pritisk pričakovanj ni potisnil v smer hipne všečnosti, še vedno igrajo po svoje, njihove skladbe se razvijajo izven utečene logike. Včasih se pesmi začnejo udarno in se iztečejo v ambientalnem drhtenju, kje drugje se stopnjujejo po mogwaijevsko in se pred vrhuncem končajo z ostrim rezom. Prej kot običajni rockovski album je ta niz pesmi zasnovan kot dramska igra, morbidno-nadrealistične vrste. Ko Trupa Trupa v svojo igro vpeljejo še psihedelične efekte (Only Good Weather), bi zlahka vstopili tudi v svet lynchevske estetike.
Dvomim, da bodo Trupa Trupa s tem albumom vstopili v prvo ligo globalnega art-rocka, vsaj po kriteriju komercialnega uspeha, ampak izvrstno dokazujejo, da je še vedno mogoče oblikovati avtorsko močno in izvirno glasbo praktično v okviru klasične rock postavitve. Torej za podporo ne potrebujejo studijskih trikov, ne elektronskih pomagal, ne orkestralnih okraskov. Morda pomaga že dejstvo, da ne prihajajo iz katerega od centrov glasbenega dogajanja, da vse skupaj spremljajo s strani, in da se tako lažje osredotočajo na lastne ideje. Zaenkrat jim gre odlično.
(Rock Obrobje, oktober 2017)

Janez Golič