MICK TURNER
Moth
(Drag City, 2002)
Pota avstralske umazane trojice so se povsem spontano razšla, kar sicer ne pomeni, da se še ne srečajo in skupaj zagodejo. Kitarista Micka Turnerja ti nepredvidljivo dolgi premori ne motijo, ta čas mirno ustvarja zase in Moth je že njegov tretji samostojni album. Čeprav je tudi v zasedbi treh članov postavljen nekam v kot, zgolj veže dinamične prehode ostalih dveh 'umazancev'. Zato je njegova vloga v Dirty Three navidez obrobna, zgolj spremljevalna, in šele njegovi samostojni albumi ga pravzaprav pokažejo v pravi luči. Je namreč izjemen kitarist, ne v smislu tehniške izurjenosti oz. veščine, temveč je razvil slog, ki mu ni najti primerjave. Glede na to, da je vsa njegova glasba instrumentalna, odigrana z minimalno pomočjo klaviaturista in pianista, nam izostri abstraktno zvočno sliko ovitek CD plošče – najprej naslov, zatem besedilo na notranji strani, končno vizualni del, poslikava ovitka. Vse se zliva v en vtis stalnega izmikanja določenemu motivu, da, prav tako kot vešča (moth) slepo obletava luč se Mick Turner izmika razpoznavni melodiki. Ko bi že lahko sestavil všečen niz akordov, se zavestno odmakne v disonantni splet zamaknjenih kitarskih tonov. Toliko bolj, ker si pomaga z nasnemavanjem lastnega igranja in tako le še zapleta osnovno linijo…Album teče brez posebnih vzponov ali spustov, brez dinamike po katerikoli dimenziji, dopušča poslušanje od daleč, kot ozadje. Posamezni zapisi niso niti naslovljeni, naj glasba govori sama zase, kolikor je to mogoče. Teče po svojih zakonitostih, se večkrat prav malomarno spotakne, prekine, in spet nadaljuje v istem…
V času instant pripravljene glasbe za čim hitrejšo konzumacijo, se tovrstna glasba izkaže za balzam za ušesa in dušo. Po posiljenih poskusih všečnosti, bombardiranja plesočih podob, do skrajnosti napihnjene produkcije in prodajanje prazne vsebine, je Moth album, po katerem odleže. Morda vse le še ni izgubljeno.
(Muska)
Janez Golič
