TUXEDOMOON
Gledališče Miela, Trst, Italija
25.november 2016

plakat Tuxedomoon so si v svojih skorajda 40 letih delovanja ponekod pridobili takorekoč kultni status. Najbolj jih cenijo predvsem v Belgiji, Franciji, Rusiji, na Balkanu in Italiji. Tja Tuxedomoon dokaj redno zahajajo, čeprav so te turneje relativno kratke, tudi zaradi povsem logističnih zapletov. Člani Tuxedomoon so razseljeni praktično po vsem svetu, skupaj se dobijo le na teh nastopih in za morebitno skupno snemanje. In navkljub njihovi priljubljenosti v naši soseščini, jih k nam še ni zaneslo. Žal. K sreči pa jih je pretekli petek zaneslo v neposredno bližino, v tržaško gledališče Miela.
Tuxedomoon sem prej videl na koncertu le enkrat, daljnega leta 1988 v Bolonji, ob njihovi turneji Ten Years In One Night. Tisti koncert, priznam, mi ni ostal v trajnejšem spominu. Zato pa sem ves ta čas rad poslušal njihove stare plošče in vestno spremljal aktualno kreativno dejavnost. Ker me njihov poseben zven ni nikoli pustil ravnodušnega, nisem želel izpustiti te priložnosti, po daljšem času Tuxedomoon ujeti tudi na koncertnem podiju. Potemtakem bi šel na koncert z velikimi pričakovanji, ki so jih zavirale njihove koncertne plošče; ne da bi bile slabe, le na njih vedno nekaj manjka, že s tehničnega vidika, in tudi izvedbe so nekako toge. Tako da so bila pričakovanja nazadnje uravnovešena, v slogu „pustimo se presenetiti“.
In presenečen sem bil na večini črte, pozitivno. Skupina se je v živo predstavila v izjemni podobi. S samospoštljivo eleganco je suvereno obvladovala izvedbe pesmi s prvega albuma Half-Mute, ki so ga odigrali po vrsti in v celoti. Tuxedomoon so izvedbam vdahnili ravno pravšnjo mero „koncertnega presežka“, da so pesmi ohranile svoj edinstveni, vsaka zase zaokrožen karakter, obenem pa so znali posamezne melodične linije nadgraditi tako s solističnimi prebliski ali še bolje z živahno interakcijo. Predvsem violinist Blaine Reininger in Steven Brown s sopranskim saksofonom in klaviaturami sta si „podajala“ znane nastavke in jih sproti nadgrajevala in jih speljevala v nepredstavljive širjave. Oba sta šolana glasbenika in tehnično igrata brezhibno. To bi bilo za koncertni presežek še vedno premalo, potreben je še vsaj trenutni navdih in hitra reakcija, kar lahko popelje izvedbe pesmi na nepričakovano raven. Natanko to se je dogajalo kar pesem za pesmijo. Dodatni izziv živih izvedb predstavlja vnaprej določena omejitev. Zasnova je namreč trdno zakoličena, za to najprej skrbi stoični basist Peter Principle, ki ne odstopa od linije. Tudi elektronska pomagala so vnaprej sprogramirana in že zato določajo tempo in trajanje. Prav sami Reininger, Brown in Principle so leta 1980 posneli album Half-Mute. Šele kasneje je v skupino prišel belgijski trobentač Luc Van Lieshout, ki so ga tokrat na oder postavili v „drugo“ vrsto, kot tudi mojstra luči in video projekcij, Davida Hanekeja (sina filmskega režiserja Michaela Hanekeja), ki je nadomestil letos preminulega Brucea Geduldiga. Luc Van Lieshout je kmalu pokazal, s čim si je izboril stalno mesto v zasedbi. Če ne s solističnimi prebliski, pa zagotovo s trenutki, ko s Stevenom Brownom družno ustvarita velik resonančni akord s saksofonom in trobento. Zvenela sta veličastno. Ponovno tudi zaradi dobre ozvočitve.
Tuxedomoon so s svojim gibanjem na odru izjemno racionalni. Gibanje je omejeno na igranje glasbil in izmenjavo teh. Glavno draž vzbujajo s samim igranjem in efektnimi video projekcijami na veliko platno za odrom. Tudi nagovarjanje občinstva je bilo omejeno na nujno. Naj glasba in slika govori zase. In ker je bil tudi zvok v dvorani na visoki ravni, je bilo dejansko koncertno doživetje neprimerno razburljivejše od poslušanja koncertnih plošč doma.
Tuxedomoon v živo Album Half-Mute je dobil naslov po razmerju med inštrumentalnimi skladbami in vokalnimi pesmimi. Pol-pol. Obenem si petje še naprej delita Blaine Reininger in Steven Brown, slednji jih poje nekaj več. Delita pa si jih očitno glede na svojo naravo in naravo pesmi. Steven poje čustveno občutljive pesmi, Reininger je bolj grob in neposreden, njemu so zaupani udarnejši komadi kot so Jinx ali What Use. In tu je se je pokazala manjša hiba; Reininger je z leti izgubil na natančnosti vokalne izvedbe, intonacija mu polzi z jezika, glas niha. Na drugi strani (dobesedno) Steven Brown postaja vse bolj nežen, pazljivejši. Postaja boljši, pravi pevec.
Tuxedomoon so že na pomladni evropski turneji igrali album Half-Mute v celoti, očitno so bili odzivi odlični, tako so se vrnili še za dodatne nastope. Morda je ravno ta občasnost njihovega druženja vzrok svežim pristopom; če bi bila turneja daljša, bi se lahko počasi naveličali igranja vsak večer istih pesmi. Ker je album Half-Mute tudi v koncertni izvedbi prekratek za celovečerni koncert, so nam Tuxedomoon kot bonus ponudili še presek kasnejših del. Nadaljevali so kar z uvodnima skladbami naslednjega albuma Desire (East/Jinx), preskočili na dva singla (Time To Lose in This Beast) in pristali na zadnjem rednem albumu Vapour Trails s skladbo Muchos Colores. Po huronskem navdušenju razprodane dvorane so se vrnili še z valčkom The Waltz z njihovega komercialno najbolj uspešnega albuma Holy Wars. Triumf.
(Rock Obrobje. november 2016)

Janez Golič