Intervju: Steven Brown (Tuxedomoon)


Photo Phillippe Levy
Steven Brown prvi z leve Le teden ali dva po projekciji dokumentarnega filma Blue Velvet Revisited v Slovenski kinoteki, so streljaj od naših meja nastopili eni od tvorcev te filmske glasbe - Tuxedomoon. Skupina sta ustanovila klaviaturist in saksofonist Steven Brown in violinist Blaine Reininger jeseni leta 1977 v San Franciscu. Že prvi album Half-Mute jim je zagotovil kultni status, na njem so Tuxedomoon razgrnili pahljačo mnogoterih pristopov, ki so jih kasneje le še razvijali predvsem v smer scenske glasbe. Po selitvi v Evropo so se ustvarjalno še bolj razplamteli, zamajali so jih le stalne spremembe v zasedbi in nazadnje še razselitev na vse konce sveta. To je njihovo dejavnost zavrlo, ne pa ustavilo. Na tekoči evropski turneji v celoti preigravajo prav pesmi z albuma Half-Mute, nam najbližje se je to zgodilo v gledališču Miela v Trstu. Pred koncertom je stekel pogovor s Stevenom Brownom.

Kult z imenom Tuxedomoon

Naj začnem z najbolj logičnim vprašanjem, zakaj Half-Mute? Morda zato, ker ste ga posneli le trije izvirni člani in ker je to le vaš prvi album?
Pravi razlog je pravzaprav, da je to predlagal naš promotor iz Bruslja pred tremi, štirimi leti. Vprašal nas je, če bi odigrali celoten album Half-Mute v živo, v gledališču v Bruslju. Spogledali smo se in rekli, zakaj ne. No, kasneje se je promotor premislil in ta koncert odpadel, mi pa smo imeli program že pripravljen. Potem je naš agent predlagal, da vseeno izpeljemo tovrstno turnejo. Nismo bili povsem prepričani, kako se bo odzvalo naše občinstvo, a smo vseeno naredili to rizično potezo in izkazalo se je, da je obstaja veliko zanimanje za ta projekt.

Nekaj podobnega ste že izpeljali leta 2000 na pobudo ruskih organizatorjev.
Da, to drži, čeprav takrat nismo igrali striktno albuma Half-Mute, tako kot sedaj, ko igramo celoten album od začetka do konca v enakem vrstnem redu pesmi. Tega nismo počeli niti takrat, ko je plošča izvirno izšla.

Half-Mute revisited recenzija Še pred to turnejo je založba Crammed objavila ponatis albuma in mu pritaknila še ploščo priredb taistih pesmi v izvedbah drugih izvajalcev. Kako je poslušati vaše pesmi v drugih izvedbah?
To se ni zgodilo prvič, izšle so vsaj dve, če ne tri tovrstne zbirke priredb naših pesmi. Ampak, dajo ti misliti. Razmišljaš o aranžmajih, razmišljaš, kaj so v teh pesmih slišali drugi. Všeč mi je večina izvedb, mislim da najbolje funkcionirajo tiste, ki se najbolj razlikujejo od naših izvedb. Nekateri poskušajo zgolj kopirati našo izvedbo, kar ne deluje.

Tuxedomoon ste začeli konec 70.let v San Franciscu, nekje v obdobju, ko je na zahodno obalo Združenih Držav pljusknil pank. Je bil to pravi čas za Tuxedomoon?
Tuxedomoon takrat nismo bili ravno pank skupina. Potrebno pa je poudariti, da je še pred pankom, kot ga poznamo, obstajala težnja po nečem drugačnem. Bili smo že močno naveličani Eltona Johna, Roda Stewarta in podobnih in želeli smo nekaj novega. Takrat so se pojavili ljudje kot mi. V San Franciscu se je takrat pojavilo mnogo glasbenikov, ki so počeli čudaške stvari, tolkalec Z'EV, na primer. V New Yorku sta bila Suicide, drugje po združenih Državah prav tako, Devo, in še mnogo drugih, ki se jih več ne spomnimo. Vsi ti smo izvajali eksperimentalno, divjo glasbo in poslušalci so nas imeli radi. Obstajalo je občinstvo za te stvari. Pank je na žalost postal neke vrste dogma. Niso nas marali, ker to ni bil pravi pank, kar je verjetno neizogibno. Na začetku sva bila Tuxedomoon le jaz in Blaine. On je igral violino, jaz saksofon in sintetizator, na magnetofonskem traku sva imela posneto ostalo podlago in to pank občinstvu ni bilo všeč. „Kje je bobnar?," so se spraševali. Ker je bil najin bobnar magnetofonski trak, so na oder letele steklenice. Vendar se je sčasoma našlo občinstvo za nas in vrste čakajočih na koncertih so postajale vse daljše.
Smo pa izkoristili to okno, ki se je pojavilo s pankom, ta zadnji izhod. Izkoristili smo pravi trenutek in čas.

Po nekaj letih ste se preselili v Evropo. Ste želeli biti bližje evropskim kulturnim vplivom, ki so se tudi pokazali v vaši glasbi?
Ne bi rekel, da je šlo za to. Kulturne vplive lahko sprejemaš tudi na daljavo. Veš, San Francisco je zelo majhno mesto. Po letu ali dveh igranja smo se začeli spraševati, kaj naj naredimo? Želeli smo se spreminjati, napredovati. Rekli smo si, v redu, gremo v Los Angeles, naprej v New York in nazadnje smo odleteli v Evropo. Dokaj naivno. Nismo imeli nobenega načrta, le pripravili smo kovčke in odšli za vedno. Noro. Nikogar nismo niti poznali. Najprej smo v Londonu posneli album Desire, potem smo šli na evropsko turnejo z Joy Division. Z njimi bi morali igrati tudi po Združenih Državah, a je njihov pevec nekaj dni prej naredil samomor.
Mislim, da je bilo ključno sprejetje naše glasbe. Zato smo ostali v Evropi, ne toliko zaradi vplivov. V Evropi so obstajali boljši pogoji za eksperimentalno glasbo.

Skozi 80.leta ste bili zelo produktivni, album Holy Wars je bil tudi komercialno uspešen. Vseeno ste se konec 80.let razšli.
Tako je. Naredili smo kar dolg premor, ponovno smo se združili leta 1997 in naslednji album je izšel leta 2004.

Sedaj je vaš položaj povsem drugačen. Razseljeni ste po vsem svetu, kako skupina sploh funkcionira? Si pošiljate osnutke preko spleta?
V Rotterdamu smo živeli v isti hiši, sedaj smo razseljeni po štirih celinah. Na daljavo običajno ne delujemo, vsi moramo biti fizično na enem mestu. Odvisno od okoliščin, kje lahko bivamo, vadimo. Večinoma je to v Bruslju, tam je naša baza, ali v Atenah.

Zadnji redni album je še vedno Vapour Trails, objavljen pred skoraj desetimi leti. Vmes sta izšla le dva albuma s scensko glasbo; lani ta z glasbo za dokumentarni film o snemanju filma Blue Velvet.
Tako je. Mimogrede, režiser tega, Peter Braatz, je nocoj tu. On je želel za soundtrack glasbo angleškega dua Cult With No Name. Jon in Erik sta naša stara, dobra prijatelja. Torej je Peter prosil njiju, da pripravita glasbo za njegov film, onadva pa sta prosila nas, da se pridružimo.

Ste glasbo pripravljali skupaj?
Ne. Niti nismo videli filma. Glasbo smo imeli narejeno že vsaj leto dno prej, kasneje sta jo Cult With No Name le uredila in dodala svoj delež.

Tuxedomoon in člani teh ste ustvarili že mnogo scenske glasbe. Kako običajno pristopite k skladanju te?
Običajno nam zadošča le splošna atmosfera predstave oziroma filma, morda le izraz na obrazu igralca, gib. Potrebuješ vsaj nekaj...

Steven Brown in Blaine Reininger Bral sem, da sta z Blaineom aktualni skupni album Monte Alban pripravila v le nekaj dneh.
No, bilo je skoraj mesec dni. Že v splošnem večinoma začnemo z improvizacijo, na koncu nastane skladba. Vsaj v glasbi Tuxedomoon je zelo malo improvizacije. V Oaxaci, kjer živim, zadnjih deset let enkrat mesečno obiskujem predavanja o kompoziciji. Na teh predavanjih poslušam o mojih herojih, kako skladajo. Ligeti, Messiaen, Penderecki, Bartok. Osupljiva so vsa ta različna orodja, ki jih uporabljajo pri ustvarjanju glasbe. Mislim, da se ravno na plošči Monte Alban slišijo nekateri ti postopki. Nekaj tega je uporabljal že Bach in zanimivo je, da podobne postopke uporabljajo moderni skladatelji. Bistvo je, da odmisliš lastni ego, kot na primer John Cage, ki je metal kocke.

Kaj vas najbolj navdihuje. So to knjige, filmi, glasba, narava?
Knjige zagotovo, vedno berem vsaj štiri naenkrat. Ampak, na albumu Monte Alban je na naslovnici gora Alban, ki jo gledam skozi okno svojega doma v Oaxaci. To je izjemen kraj, ostanki piramide so stari blizu 2000 let.

Belgijska novinarka Isabelle Corbisier je opravila ogromno delo, ko je napisala knjižno biografijo o Tuxedomoon, Music For Vagabonds. Knjiga je nastala s polnim sodelovanjem članov skupine. Kako ste sedaj, iz časovne distance osmih let, zadovoljni z napisanim?
Ne morem komentirati, nisem bral. Ko bom star 80 let, bom v naslonjaču bral to knjigo in se zabaval. Ampak ja, vložila je ogromno truda, 10 let nas je spremljala na turnejah po vsem svetu.

In kako takole, po skoraj 40 letih, gledate na zapuščino Tuxedomoon?
Zame je težko objektivno gledati nazaj in oceniti naše delo. Na nekaj tega sem zagotovo ponosen, čeprav lastno glasbo izjemno težko kadarkoli poslušam za nazaj. Raje ustvarjam nove stvari. Najbolj me veseli, če ustvarim nekaj, kar me povezuje z drugimi ljudmi. Nekaj, v kar verjameš tudi ti. Zadovolji me, ko vidiš, da tudi drugi čutijo isto. V zadnjih šestih letih je moj glavni projekt kvintet Ensambel Kafka. To ni lahka glasba. Vendarle je presenetljivo, da imajo poslušalci radi nore stvari. Seveda ne polnimo stadionov, ampak vedno se najdejo ljudje, ki spoštujejo to, kar počnemo in to me zadovoljuje.

Prihodnje leto bo 40.obletnica Tuxedomoon. Imate v načrtu kakšno praznovanje?
Nismo se še pogovarjali o tem. Stalno nekaj praznujemo, 10 let, 20 let, 36 let... Mislim, da tokrat ne bo kakšnega posebnega dogodka.

(Rock Obrobje, december 2016)
(skrajšan intervju objavljen v časniku Dnevnik, 5.decembra 2016)

Janez Golič