TUXEDOMOON
Joeboy In Mexico
(Opcion Sonica, 1998)

Priznam, s tresočo roko sem odvil ovojni celofan s tega diska. Na eni strani mi spomin zlahka seže v pionirske čase te bizarne skupine iz San Francisca, ko so nam stregli s ploščami strašljive lepote, Half-Mute, Desire, Suite En Sous-Sol… Po drugi strani so si z zadnjimi ploščami naredili slabo uslugo. Zasedba se je menjala kakor je naneslo, zvok je postajal vse preveč sintetičen in skladbe razvlečene do nezavesti. Kot obliž je sledila še “poslovilna” turneja, ko so v originalni zasedbi prekrižarili Evropo in zgodbo prignali do srečnega konca. Vsaj zdelo se je tako.
Vendarle, po desetih letih je tule nova plošča Tuxedomoon. Recimo. Kajti, ko odvržemo ovojni celofan, odfrči v koš za smeti tudi nalepka Tuxedomoon Are Back. In z njo zadnja informacija o izvajalcu! Pa se jim albuma Joeboy In Mexico ne bi bilo treba sramovati. Novih izkušenj jim ne manjka, saj so se zadnja leta raztepli po celem svetu. Nesojeni vodja Steven Brown je pristal v Mehiki in tam črpal navdih za težko vrnitev h glasbi. Joeboy in Mexico je pravzaprav kar svetovno glasbeno popotovanje, saj zajema še vsaj na bližnjem Vzhodu in pri materi Afriki. S tem da stari dobri Evropi ne morejo pobegniti. Naj spomnim, že takoj po prvem albumu iz daljnega leta 1979 so se Tuxedomoon družno preselili v Belgijo, da bi bili bližje svojim klasičnim vzorom.
Glasba teče kot soundtrack teh svetovnih popotovanj. Posamezne teme povezujejo atmosferični šumi, a značilne linije ostajajo - klarinet v rokah Steva Browna je vedno zvenel samosvoje in v mejah klasične vzgoje, Reiningerja spoznaš med stotimi violinisti, le Principle vse prevečkrat zaide v sterilne kitarske solaže, ki skupni igri ne dodajajo ničesar razen prežvečenih fraz. A to je edina slaba plat njihovega ponovnega muziciranja. Spoštujejo legendo do te stopnje, da se niso želeli ponavljati, ampak so se za kočljivi korak odločili šele po tem, ko so bili prepričani, da nam lahko ponudijo še kaj zares drugačnega. Ravno za Desire je ne bi menjal, ampak Joeboy In Mexico brez sramu stoji poleg ostalih, starih dobrih Tuxedomoon.
(Muska)

Janez Golič