TUXEDOMOON
Pink Narcissus L.P.
(Crammed, 2014)
Pri Tuxedomoon se je že marsikaj dogajalo z zamikom. Nekateri njihovi posnetki so našli pot do širšega poslušalstva šele po dolgih letih. Pri tem ne pomaga kultni status, morda pa ga to dejstvo le še krepi. Zdi se, da Tuxedomoon poslušajo le ljubitelji (feni), in predvsem taki bodo kupili vinilno ploščo. Namreč, le na vinilu je izšla glasba, s katero so Tuxedomoon pred tremi leti spremljali projekcijo kontraverznega filma The Pink Narcissus iz leta 1971. Najprej ga režiser James Bidgood ni želel niti podpisati, pripisovalo se ga je Andyju Warholu... predvsem zaradi izpostavljene gejevske estetike...Tuxedomoon so bili od samih začetkov leta 1977 vpeti v „scensko“ dogajanje. Že začeli so kot del gledališke skupine The Angels Of Light v San Franciscu. Tudi, ko so se odcepili, nastopali in snemali kot zgolj glasbena skupina, so vpeljevali scenske elemente. Večino njihovih rednih albumov uvede instrumentalna tema... Kaj kmalu so dejansko prispevali glasbo za film, gledališče, balet in kasneje za multimedijske predstave. Nikoli niso imeli težav s prilagajanjem, a obenem so ena redkih eklektičnih skupin, ki je izgradila unikaten, povsem prepoznaven zvok. Ne le to, iz zvoka so vedno izvabili lastno razpoloženje, pravi tuxedomood.
Težava nastopi, ko scenski glasbi odvzameš 'sceno', ko jo ponudiš kot samostojno glasbeno delo. Vsaj pri Tuxedomoon nikoli ni bilo vprašanje namembnosti scenske glasbe. Vedno je bila prilagojena filmu, gledališču, baletu, operi... ne pa poslušalcu taiste glasbe na plošči. Potem smo na CD ali vinilni plošči poslušali konkretne posnetke iz predstave, dialoge in druge ključne ne-glasbene odlomke. Glasba je mnogokrat zašla v področje zvočnih eksperimentov oziroma se je odmaknila v drugi plan, prepustila je mesto dogajanju na odru, platnu... Poslušalec doma pa je obvisel v praznem prostoru.
Zato njihova serija albumov s scensko glasbo sodi v težavnejši razdelek. V vse daljši vrsti stojijo plošče Divine, Ghost Sonata, Joeboy in Rotterdam, Joeboy in Mexico, Urban Leisure, Bardo Hotel Soundtrack, in na koncu prav Pink Narcissus ponuja največ „glasbenih“ užitkov. Tuxedomoon, ki se bližajo 40-obletnici delovanja, še vedno zmorejo ponuditi glasbo, ki se zlahka postavi ob bok njihovih ključnim ploščah iz „zlatih“ časov. Če prištejemo še solistične prispevke posameznih članov, predvsem Blainea Reinigerja in Stevena Browna, bi zlahka zapisali, da Tuxedomoon doživljajo drugi, ali tretji preporod.
V čem je glasba na plošči Pink Narcissus spet tako privlačna? Enostavno zato, ker so Tuxedomoon uspeli združiti svojo zvočno razpoloženje s prepoznavnimi glasbenimi prvinami. Tehniških vrlin jim ni nikoli primanjkovalo, nekateri so šolani glasbeniki, vse to pa ni še pogoj, da bo glasba stekla. Zadaj se mora zgoditi še kak moment, nekaj, kar vzbudi navdih. Morda je dobro, da so člani skupine razseljeni na vse konce sveta, in ko se na nekaj let dobijo skupaj, iskra preskoči. Ne nepomembna je tudi vrnitev k zvoku njihovih najbolj cenjenih plošč, Half-Mute in Desire, kasneje so radi uvajali „moderne“ postopke, ki so se mnogokrat tepli s sporočilnostjo njihove glasbe.
Zapisi na plošči Pink Narcissus sledijo logičnemu ustroju. Uvede in sklene se z ambientalnim šumenjem narave, vmes pa se zapisi prelivajo in obenem stojijo vsak zase. Običajno imajo dovolj trdno ritmično zaslombo, največkrat jo ponuja okoren, robat bas Petra Principlea, kar postavlja ravno prav širok in obenem restriktiven okvir za igro violine, klarineta in drugih pihal, električne kitare in klaviatur. Tu se Tuxedomoon pravi mojstri. Igrivo si podajajo osnovno melodijo, jo variirajo, nadgrajujejo, odpeljejo in vračajo... Nikoli ti izleti niso samozadostni, sami sebi namen, prikaz zgolj tehniške veščine. Vse je podrejeno ustvarjanju razpoloženja, ki sega od romantične zasanjanosti preko tesnobnih občutkov urbane osamljenosti do vrtinčastih izbruhov jeze in upora. Ker je tokrat glasba instrumentalna, je še toliko bolj odprta, in dovolj privlačna, da jo polno uživamo brez filma na platnu. Tokrat zares.
(Rock Obrobje na Dan ploščarn, 19.april 2014)
Janez Golič
